Opis KS Dobrnič 

KS Dobrnič leži na južnem delu občine Trebnje, na obrobju Suhe krajine. Središče krajevne skupnosti se nahaja na nadmorski višini 240 m, skupno pa na tem območju živi 809 prebivalcev. Dobrniška uvala je izrazito kmetijsko območje, večina gospodinjstev pa se s kmetijstvom ukvarja poklicno ali ob zaposlitvi. Prevladujeta reja govedi in pridelava mleka, na prisojnih legah Šmavra in Lisca pa so vinogradi. V krajevni skupnosti je tudi več kraških jam, ponorov, bruhalnikov, rup in brezen, ob urejanju izvira ponikalnice Žibrščice pa je bila pri izviru najdena človeška ribica, dinarski endemit.

Območje Dobrniča je bilo že zgodaj poseljeno, o čemer pričajo halštatske gomile pri Dobrniču, Revi ter Dobravi, zlasti pa sledovi utrjenega gradišča Cvinger nad vasjo Korita. Naselitev v rimskem času nakazujejo rimski grobovi v Koritih, najdbe rimskih novcev v Dobrniču in na Cvingerju ter rimska cesta, ki je vodila iz Trebnjega skozi Dobrnič v Žužemberk.  V Dobrniču je župnijska cerkev svetega Jurija, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1296, takratna cerkev je kasneje pogorela, sedanjo baročno cerkev pa so zgradili leta 1785. Pri starem krstnem kamnu sta bila krščena Friderik Irenej Baraga (1797 – 1868) ter nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007). Na tem območju se je zgodaj, že leta 1800, razvilo tudi šolstvo, kar Dobrnič uvršča v sam slovenski vrh zgodovine šolstva. V prenovljenem  kulturnem domu v Dobrniču je urejena spominska soba 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, edinstvenem v takratni Evropi.

V obdobju 2006 – 2010 je bilo v lokalnem prostoru izvedenih več investicij v javno infrastrukturo, v teku pa sta gradnja telovadnice pri POŠ Dobrnič in obnova šolskih prostorov.

Gibanje števila prebivalstva v KS Dobrnič

Viri podatkov: Krajevni leksikon Slovenije, 1971 in Statistični urad RS, 2020

Za 19. stoletje je značilna rast števila prebivalstva v vseh naseljih, razen v Revi in v Zagorici pri Dobrniču, svoj prebivalstveni vrh med izbranimi leti pa je KS Dobrnič dosegla leta 1900, ko je v njej živelo 1320 prebivalcev. Nato se je pričel strm upad števila prebivalstva, le v Dobrniču, Podliscu in Revi je število prebivalcev v 1. polovici 20. stoletja najprej narastlo in nato upadlo. V začetku 21. stoletja pa je opazen porast števila prebivalstva v naseljih, ki so na dnu Dobrniške uvale ali stranskih dolin (Dobrava, Dobrnič, Korita, Lokve pri Dobrniču, Podlisec, Zagorica pri Dobrniču)  ter upad ali stagnacija prebivalstva v vseh naseljih, ki so na obrobju krajevne skupnosti, z izjemo Lisca, kjer je opazen porast števila prebivalcev zaradi bivanja v zidanicah.

Kulturne korenine 

Franc Prpar, homilet (strokovnjak za cerkveno govorništvo), se je rodil leta 1855 v Dobrniču. Študiral je na novomeški gimnaziji ter kot duhovnik služboval na Mirni, v Kostanjevici, Trebnjem, Šmarjeti, Zagradcu in Tržišču. Sodeloval je pri nastajanju Duhovnega pastirja in leta 1916 v svojem rojstnem kraju tudi sklenil svojo življenjsko pot.  

Alojzij Kastigar, duhovnik, se je rodil 13. 3. 1863 v Dobrniču, po študiju  v Novem mestu in Ljubljani pa se leta 1891 podal v Ameriko, kjer je bil več let duhovnik v St. Paulski nadškofiji v Minnesoti. Leta 1904 je v Milwaukeeu ustanovil slovensko župnijo Marije Pomočnice, v La Salleu sezidal slovensko cerkev svetega Roka in bil župnik v Comfreyu.

V Dobrniču se je 17. 11. 1900 rodil tudi skladatelj, dirigent in pedagog Srečko Koporc. Prvo glasbeno znanje je pridobil od očeta, ki je bil trgovec in izdelovalec orgel, glasbe pa se je učil še pri Ignaciju Hladniku in Mariju Kogoju. Poučeval je na več šolah, kot skladatelj pa z radikalnostjo že zelo zgodaj presegel svojega učitelja Marija Kogoja. S klavirsko Suito je ustvaril verjetno najbolj drzno skladbo med svetovnima vojnama, v svojem času pa je bil poleg Kogoja in Osterca najbolj razgledan glasbeni teoretik. Do svojega dela je bil zelo kritičen, marsikaj tudi uničil, svojo življenjsko pot pa je sklenil 19. 2. 1965 v Ljubljani.

V Lokvah pri Dobrniču se je 6. 4. 1903 rodil slovenski botanik in algolog Jože Lazar, ki je po diplomi na Filozofski fakulteti v Ljubljani in študiju v Pragi postal asistent v Botaničnem vrtu, kasneje pa njegov upravnik. Predaval je na Biotehniški fakulteti, svoje raziskovalno delo pa posvetil algam in postal prvi slovenski algolog. Pod njegovim vodstvom se je Botanični vrt povečal in dobil prvi rastlinjak, ob 150 – letnici vrta pa je uredil tudi spominski zbornik. Za svoje delo je prejel Jesenkovo nagrado, življenjsko pot sklenil 17. 12. 1975 v Ljubljani, pokopan pa je v Dobrniču.  

V Podliscu pri Dobrniču se je 22. 10. 1911 rodil pesnik, urednik in prevajalec Severin Šali, ki je po gimnaziji v Varaždinu nekaj časa delal na Hrvaškem, med delom v Šibeniku pa sestavil svojo prvo pesniško zbirko, ki jo je izgubil. Nato je bil urednik pri Jugoslovanski knjigarni, po vojni pa več let svobodni književnik in prevajalec. Sodeloval je z Dolenjsko založbo, bil urednik Mladinske knjige, izdal Slap tišine, zbirko Srečavanja s smrtjo, Spev rodni zemlji, zbirko Pesek in zelenice, ob 80 – letnici rojstva pa je izšla zbirka Pesnik na večerni poti. Poleg pesnjenja se je ukvarjal tudi s prevajanjem proze, svojo življenjsko pot pa sklenil 14. 10. 1992 v Novem mestu.

Joseph Gole, teolog, se je rodil leta 1916 v Zagorici pri Dobrniču, po študiju teologije pa doktoriral na univerzi v Gradcu. Izpopolnjeval se je v Jeruzalemu, New Yorku, poučeval na teološki šoli v Hales Cornsu v Wisconsinu in sodeloval v kulturnem, verskem in družabnem življenju slovenske skupnosti v Milwaukeeju. 

V Dobrniču se je leta 1917 rodil pisatelj Milan Guček, ki je bil po sodelovanju v NOB med ustanovitelji in direktor Viba filma. Kasneje je ustvarjal kot pisatelj, filmski scenarist in režiser v svobodnem poklicu, objavil avtobiografska romana v obliki dnevnikov Jutri bo vse dobro in Počakaj do prihodnje pomladi, v več knjigah pisal o Šercerjevi brigadi, svojo življenjsko pot pa sklenil leta 1986 v Ljubljani.

V Dobrnič k očetu je pogosto zahajala in tu ustvarjala tudi starosta slovenske kemije Marija Perpar (1904 – 1990).

Več o posameznih naseljih v KS Dobrnič

Artmanja vas je gručasta vasica v kraški Dobrniški uvali, ki se tu močno razširi proti jugu in severu ob cesti Dobrnič – Mirna peč, v njej pa je v letu 2010 živelo 26 prebivalcev. Mimo naselja poteka struga Žibrščice, ki ima več vode le ob deževju, v bližini pa sta kraški jami Boršt in Gmajna. Območje je bilo nekoč redno poplavljeno, zaradi melioracij pa nevarnost poplav ni več tako pogosta. Njivske površine so na Hribu, v Dulah in Podkužnici, pomembna pa sta zlasti poljedelstvo in mesna ter mlečna govedoreja. Naselje je ime dobilo po Hartmannu iz Tirolske, ki se je tu prvi naselil, vasica pa je prvotno pripadala stiškemu samostanu in kasneje grofom Turjaškim. Jeseni leta 1943 so Nemci požgali del naselja.

Dobrava je gručasta vas ob cesti Dobrnič – Žužemberk, v letu 2010 pa je v njej živelo 78 prebivalcev. Na severozahodu jo omejuje strmi vinorodni Lisec, na severu rodovitna kraška globel, na jugu in vzhodu pa vrtačast in kamnit, za obdelavo neugoden svet.  Na severu vasi so njivske površine Velike njive, Gošča, Breg in Podol, glavna pridelka pa sta krompir in pšenica. V bližini vasi je jama Čepnica in več kraških brezen, sredi vasi pa stoji Marijina cerkev, zgrajena najkasneje v 14. stoletju, a se prvič omenja šele leta 1526. Prvotno je bila ravnostropna in v 17. stoletju peobokana, na severni zunanji steni pa se pod ometom kažejo fragmenti stenske slike Križanja iz 14. stoletja. V bližini je bilo odkrito veliko halštatsko grobišče, ki je štelo okoli 50 gomil, večina pa jih je bila odpeljana v ljubljanski in dunajski muzej. Med NOB so Italijani požgali precej hiš, v kraju pa je bila tudi partizanska šola. 

Dobrnič je gručasta vas v ravnini na severnem robu Dobrniške uvale, tik pod Trebnim vrhom (581 m) na križišču cest proti Novemu mestu, Žužemberku in v Trebnje, v njem pa je leta 2010 živelo 99 prebivalcev. Dobrniška uvala je bogata z bruhalniki, rupami, jamami in brezni, edini stalni izvir pa ima ponikalnica Žibrščica, ki izvira ob vznožju Trebnega vrha. Ob močnem deževju je dno Dobrniške uvale poplavljeno, za hitrejši odtok vode pa so rupo Mišnico obzidali. Južno od Dobrniča sta Kramarjeva in Štačunova rupa, njivske površine pa so Ajdovec, Zglavnice, Hrib, Vrbje, Hlebnice in Marnce. Zaradi inverzije je v dolini malo sadnega drevja, prevladujeta mesna in mlečna živinoreja, v vasi pa je bila nekdaj tudi zbiralnica mleka.

V kraju je župnijska cerkev svetega Jurija, ki se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1296, takratna cerkev je kasneje pogorela, sedanjo baročno cerkev pa so zgradili leta 1785. Pri starem krstnem kamnu sta bila krščena Friderik Irenej Baraga (1797 – 1868) ter nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar (1920 – 2007), v zunanjščino cerkve pa je vzidanih več nagrobnikov, med njimi tudi nagrobnik ljubljanskega stavbnega mojstra Santa Trea (1773 – 1830), posestnika gradu Mala vas.

Na tem območju se je zgodaj, že leta 1800, razvilo tudi šolstvo, kar Dobrnič uvršča v sam slovenski vrh zgodovine šolstva. V kulturnem domu v Dobrniču je urejena spominska soba 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze, edinstvenem v takratni Evropi, v bližini pa je tudi večja skupina halštatskih gomil, ki so pripadale utrjeni halštatski naselbini na Cvingerju nad vasjo Korita, najdenih pa je bilo tudi več rimskih novcev. V Dobrniču so se rodili: strokovnjak za cerkveno govorništvo Franc Prpar (1855 – 1916), duhovnik in misijonar Alojzij Kastigar (roj. 1863), skladatelj, dirigent in pedagog Srečko Koporc (1900 – 1965) ter pisatelj Milan Guček (1917 – 1986), tu pa je ustvarjala tudi starosta slovenske kemije Marija Perpar (1904 – 1990).

Gorenja vas je majhna gručasta vasica blizu Dobrniča v podnožju Trebnega vrha, v njej pa je v letu 2010 živelo 14 prebivalcev. V bližini vasi je struga edinega potoka v kraški Dobrniški uvali, Žibrščice, ter kraška izvira Ločna in Krašce iz katerih voda teče v Dobrniško uvalo in tam ponikne. Njivske površine na severu so Marnce, na jugozahodu Površnica, gozdnati območji pa sta Boršt in Pake. Na Marncah je partizansko grobišče s spomenikom, kjer je pokopanih 366 borcev.

Korita so obcestno naselje na zahodnem robu Dobrniške uvale, v vasi pa je v letu 2010 živelo 82 prebivalcev. Obdelovalne površine na severovzhodu so Artmanjske njive, na jugu Ježe, Zaplote in Griče, na zahodu Ograje in Reber, na vseh pa dobro uspeva krompir. Vinograde imajo vaščani v Šmavru, okoli hiš so stari sadovnjaki, na severozahodu v Gabrju in Makovcu pa je gozd. Na območju vasi so našli depo rimskega denarja in rimske grobove, na Gradišču nad vasjo pa je dobro vidno obsežno halštatsko grobišče Cvinger.

Vaška cerkev svetega Petra stoji zunaj vasi in se prvič omenja leta 1526, njena podolžna ladja, ki utegne biti še ostanek srednjeveške cerkve, pa je s kasneje prislonjenim prezbiterijem enotno obokana.

Lisec je razloženo naselje na obsežnem pobočju istoimenskega hriba, ki se vleče v smeri severozahod - jugovzhod, v njem pa je v letu 2010 živelo 27 prebivalcev. Njivskih površin skoraj ni, osoje ter zgornji in spodnji del prisojnega pobočja porašča bukov gozd, osrednji del prisojnega pobočja pa je posejan z vinogradi in zidanicami. Na vzhodnem pobočju je cerkev svetega Križa, ki se prvič omenja leta 1526, njen srednjeveški značaj pa je zabrisala postopna barokizacija, ko so v 17. stoletju prislonili pravokotni prezbiterij s križnatim grebenastim obokom in kasneje podaljšali in preobokali ladjo. Na pobočju Lisca  sta tudi Liška in Gornikova jama, ki sta pravzaprav brezni.

Lokve pri Dobrniču so gručasto naselje na severovzhodni strani Dobrniča, na robu Dobrniške uvale tik ob vznožju Trebnega vrha, v naselju pa je v letu 2010 živelo 24 prebivalcev. Vaške njive se razprostirajo v Dolini, na Marncah, v Goricah, Skircah in Krvicah, na severovzhodu in severu pa je gozd Boršt. Kraj je ime dobil po luži sredi vasi, velik vpliv nanj pa je imelo odseljevanje v preteklosti. Iz Lokev pri Dobrniču je bil doma Jože Lazar (1903 – 1975), slovenski botanik in preučevalec alg.

Podlisec je gručasto naselje nad zahodnim robom Dobrniške uvale na severovzhodnem pobočju Lisca, v njem pa je leta 2010 živelo 27 prebivalcev. Obdelovalne površine so Dule, Pake, Podgabrje, Gonevšpik in Vavpški hrib, prebivalci pa se ukvarjajo predvsem z živinorejo. V okolici hiš so stari sadovnjaki, na zahodu pa gozdnata Boršt in Vavpški hrib. Iz Podlisca je bil doma Severin Šali (1911 – 1992), pesnik, urednik in prevajalec.

Preska pri Dobrniču je gručasto naselje na jugozahodnem robu Dobrniške uvale, deloma pa se zaradi varnosti pred poplavami naselje nahaja tudi na dvignjeni terasi ob cesti Dobrnič – Žužemberk. Leta 2010 je v Preski pri Dobrniču živelo 73 prebivalcev. Njive so v Hrastovcu, Zglavnicah, Dobravah in Paki, na njih pa gojijo predvsem pšenico, krompir in koruzo. V bližini vasi sta kraški jami Kramarjeva rupa in Črna jamica, med NOB pa so bile tod pogoste borbe z okupatorjem.

Reva je gručasto naselje nad Artmanjo vasjo na vzhodnem pobočju Hrastovca, v letu 2010 pa je v njem živelo 14 prebivalcev. Okoli vasi je večinoma zakrasel svet z vrtačami in brezni, obdelovalne površine so le Vrbje, Na hribu in Boršt, hektarski donosi pa so majhni.  Pod naseljem je dolina V žlebu po kateri teče studenec Pupeč, v bližnjem gozdu pa halštatsko gomilno grobišče, ki pripada naselbini na Cvingerju nad vasjo Korita.

Stranje pri Dobrniču je razloženo naselje na zahodnem pobočju Trebnega vrha, v katerem je leta 2010 živelo 21 prebivalcev. Njive Brije in Dole so v bližini naselja, v preteklosti pa so se prebivalci ukvarjali tudi z izkoriščanjem gozda na Trebnem vrhu. Pod vasico je dolina Po suhem dolu, ki poteka v smeri severozahod – jugovzhod, po njej pa teče Žibrščica.

Šahovec je gručasta vasica na spodnjem, položnem delu zahodnega pobočja Vrha, v vasi pa je leta 2010 živelo 60 prebivalcev. V bližini so njive Želovca, Pri kamnu, Reber in Gorica, ker pa so orane v smeri plastnic, so ob njih sčasoma nastale terase. Ob hišah je sadno drevje, v Hribu pa raste gozd. Sredi vasi stoji cerkev svetega Duha, ki je bila prvič omenjena leta 1526, danes pa v njej ni več sledu o srednjem veku, v katerem je nastala. Pod zvonikom je kamnit polkrožen portal, k ladji je prislonjen pravokoten prezbiterij, notranja oprema cerkve pa je iz 18. stoletja. V vasi je tudi spominsko obeležje padlim kurirjem TV 4.

Vavpča vas pri Dobrniču je razloženo naselje severno od Dobrniča na terasi in v pobočju Trebnega vrha, v njem pa je leta 2010 živelo 48 prebivalcev.  K naselju je v preteklosti pripadala tudi vas Grmada, kjer so v času turške nevarnosti prižigali kresove in z njimi ljudi opozarjali na nevarnost. Polja so Tlake, Reber, Hribi, Grmada in v Dulah, pod naseljem pa je stalni izvir Žibrščice. Po ustnem izročilu je naselje dobilo ime po nekdanjem valptu (biriču), severno od tod pa so včasih kopali železovo rudo, na kar spominja ime Knapova jama.

Vrbovec je gručasta vas na jugovzhodnem robu Dobrniške uvale, v letu 2010 pa je v njem živel 101 prebivalec. Največ njiv se nahaja na zahodni strani proti Rupam, na jugu se razprostira vrtačast svet z grmičevjem, na vzhodu košenice, na pobočjih Ostrega vrha pa gozd. Jugovzhodno od Vrbovca je obzidana rupa Mišnica, kamor so speljali odtok poplavne vode z Dobrniške uvale na Globodolsko polje in naprej v Temenico.

Zagorica pri Dobrniču je gručasta vasica na ravnem kraškem polju med Liscem (565 m) in Hrastovcem (293 m), poleg ceste Dobrnič – Žužemberk, v njej pa je v letu 2010 živelo 64 prebivalcev. Kraško polje občasno zalije voda, ki priteka izpod Lisca in odteka v številne rupe pod Hrastovcem. Obdelovalne površine so Povodje, Pod gričem in Gradišče, v Borštu, Liscu in Hrastovcu pa je listnat gozd, po večini bukve in hrasti. V vasi se je leta 1916 rodil teolog Joseph Gole.

Železno je razpotegnjeno naselje severozahodno od Dobrniča, ki ga visoke poplavne vode ne dosežejo. Hiše so razporejene ob cesti Dobrnič – Trebnje, k naselju spada tudi zaselek Ravne, skupaj pa je v naselju v letu 2010 živelo 51 prebivalcev. Kraj je ime dobil po nekdanji kovačiji, po starem ustnem izročilu pa naj bi južno od vasice nekdaj stala graščina Kulklek, o kateri pa danes ni sledov. Med roško ofenzivo leta 1942 so Italijani požgali nekaj hiš.

Viri:
Krajevni leksikon Slovenije, 1971. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 574 str.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske doline, 2010
Statistični urad Republike Slovenije, 2011

Avtorica: Alja Rabzelj