Trebnje je razpotegnjeno urbanizirano naselje na začetku najdaljše slovenske slepe doline, ki jo je ustvarila reka Temenica, in pomembnejše cestno križišče ob železnici Ljubljana – Novo mesto ter avtocesti Ljubljana - Zagreb. Že v prazgodovinskih časih so tod prebivali keltski latobiki, v rimskih časih pa je bila tu znamenita postojanka ob cesti Emona – Siscia, ki jo je rimski cesar Vespazijan povzdignil v mesto in ga poimenoval Minicipium Praetorium Latobicorum. Ostanki rimske dobe: milni kamen pri Koščakovi hiši, kamniti relief s tremi poprsji v veži župnijske cerkve in kamnit rimski lev na vrhu stopnišča pri Trebanjskem gradu, pa so vidni še danes. Z odhodom rimskih legij in z delnim umikom romaniziranih prebivalcev se je naselitev močno zredčila; v ta razmeroma prazni prostor so začeli prihajati Slovani in tudi ostali. Novi naseljenci so na območju Trebnjega znova skrčili gozd in ena od razlag za ime Trebnjega domnevno izvira iz trebljenja gozda.

Trebnje

Foto: J. Borin, 2024

V srednjem veku je kraj nazadoval, ob uvedbi redne poštne zveze med Ljubljano in Karlovcem pa je Trebnje postalo pomembna vmesna postaja. V tem obdobju, natančneje okoli leta 1000, je bil na južni strani mesta zgrajen Trebanjski grad, v pisnih virih prvič omenjen leta 1386. Med drugim je bil v lasti Ortenburžanov, Celjskih grofov in Habsburžanov, današnjo podobo je dobil v 16. stoletju, nekaj let pa je bil trebanjski graščak tudi slovenski misijonar med Indijanci v Ameriki, Friderik Irenej Baraga. 

Kraj se prvič omenja leta 1163 kot sedež pražupnije in leta 1351 kot trg. Hitrejši razvoj je Trebnje doživelo zlasti po dograditvi avtomobilske ceste Ljubljana – Zagreb ter postalo pomembnejše gospodarsko središče osrednjega dela Temeniške doline in hkrati sedež občine s precej razvito industrijo. Danes (leta 2011) ima Trebnje 3477 prebivalcev in je upravno, gospodarsko, zaposlitveno in kulturno središče občine Trebnje.

Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, ki je ob vzhodnem vstopu v mesto obeležen z veliko tablo z uro s točnim srednjeevropskim časom ter s kamnitim obeležjem na Vrhtrebnjem. Značilno podobo kraju daje poznogotska triladijska župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja iz leta 1443, ki je bila leta 1645 preobokana. Pred cerkvijo je spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni, tik ob vhodu pa stoji Baragov kip, delo Franceta Goršeta iz leta 1978.

Trebnje z župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja

Foto: A. Matič, 2024

Širšemu svetu je Trebnje postalo znano s Taborom likovnih samorastnikov, ki že od leta 1968 prireja številne razstave in vsakoletna delovna srečanja umetnikov. Več kot 1000 samorastniškim umetniškim delom, ki so nastala na teh taborih, nudi zavetje Galerija likovnih samorastnikov, ki je edina zbirka naivne umetnosti v Sloveniji in ena pomembnejših v svetu.

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje

Vir: Galerija likovnih samorastnikov Trebnje, 2018

Trebnje je rojstni kraj politika in gospodarstvenika Miloša Breliha, utemeljitelja športnega življenja v Trebnjem Naceta Bukovca, operne pevke Vilme Bukovec, sodnika in ustanovitelja Galerije likovnih samorastnikov Janeza Gartnarja, pravnika in pisca člankov Adolfa Golie, pesnika in dramatika Pavla Golie, učiteljice, publicistke in prevajalke ter aktivistke za pravice žensk Minke Govekar – Vasič, sodnika in astronomskega pisatelja Viljema Ogrinca, učiteljice, publicistke in urednice Eme Peče, biologa in zdravnika Huberta Pehanija, ginekologa Pavla Pehanija, strokovnega pisatelja in strokovnjaka za konje Valdemarja Seuniga, pesnika in prevajalca Ivana Skuška, telesnovzgojnega delavca in publicista Edija Srpana, zbiratelja umetnin in starin Karla Friderika Jožefa Strahla, novinarja, terminologa in lektorjaLavoslava Strune, novinarja in kulturnega delavca Iva Tavčarja, učitelja, pesnika, politika in trebanjskega županaEmanuela Tomšiča, jezikoslovca Franceta Tomšiča, gradbenega inženirja Franceta Tomšiča, matere generala in pesnika Rudolfa Maistra Franje Tomšič, pesnice, pripovednice in narodne delavke Matilde Tomšič – Sebenikar, zdravnika Janeza Tomšiča, pravnika in publicista Ivana Vasiča ter dramske igralke Ive Zupančič.

Viri:
Podolgem in počez : kulturno turistični vodnik. 2002.
Pregledna karta občine Trebnje, 1:50.000. 1989.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske doline, 2010
Avtorica:
Alja Rabzelj

VEČ O ZGODOVINI TREBNJEGA 

Le malo je območij na Slovenskem, ki bi se mogla ponašati s tako številnimi sledovi zgodnje poselitve kot občina Trebnje. Tu skoraj ni naselja ali zaselka, kjer niso našli izkopanine, kjer ne bi kakšna gomila ali ostanki zidov, stara posoda ali raztreseni novci pričali, da se je človek v teh krajih že zelo zgodaj udomačil.

Najstarejša prisotnost človeka v trebanjski občini je bila odkrita v jami Zijalka pri Mačjem dolu, imenovana tudi Marovška zijalka. Ostanki kamnitega orodja nam povedo, da je bila jama obljudena v času srednjega paleolitika. Glede na skromne sledove neandertalčevega bivanja v jami je jasno, da je celotni skupnosti ali skupini lovcev služila zgolj za zavetje pred neugodnimi klimatskimi razmerami na pogonih za plenom. Njihovo preživetje je bilo odvisno od uspešnega lova in nabiranja rastlin ter sadežev, zato so se stalno selili. Na takšen način življenja kaže tudi osamljena najdba paleolitskega orodja, odkrita ob avtocestnih izkopavanjih na Biču.

Na območju občine Trebnje ni podatkov o naselitvi iz časa srednje kamene dobe, mezolitika, ko se klima stabilizira in postaja podobna današnji, ledeniki pa se iz alpskih dolin umaknejo v visokogorje. Tudi za prvo obdobje velikih družbenih in gospodarskih sprememb, ki nastopijo v času mlajše kamene dobe – neolitiku, ko človek udomači živali in kultivira žitarice, stročnice ipd., velja podobno.

5. tisočletje pred našim štetjem je bil čas velikih sprememb, saj so notranjosti rečnih okljukov, vzpetine, hribi, jezerska obrežja ali zamočvirjena območja pridobila stalne naseljence. Lokacija v bližini vode in rodovitnih polj jim je omogočala ukvarjanje s poljedelstvom in živinorejo, pa tudi z lovom in ribolovom ter preprosto metalurgijo. Prva bakrenodobna naselbina s kamnitim obzidjem na območju trebanjske občine je nastala na grebenu Stari grad nad Seli pri Šumberku, znotraj naselbine pa so bili odkriti tudi ostanki hiše. Analiza semen je pokazala, da so gojili proso, ogršico, repico in gorjušnico. Med semeni je bila odkrita tudi detelja, ki je rasla kot plevel med žitaricami. 

V pozni bronasti dobi so naselbine nastajale na višinah, ki so omogočale nadzor nad bližnjo in daljno okolico, v bližini vodnih virov ter rodovitne zemlje, niso pa bile posebej utrjene. Na Gradišču pri Trebnjem je v tem obdobju nastala naselbina Gradišče, ki je bila nekoliko odmaknjena od glavnih prazgodovinskih poti, a imela dober pogled nad Mirnsko in Temeniško dolino. Pri izkopavanjih so odkrili stojko za navpični nosilec lesene ograde in jamo. Analize semen iz omenjene jame kažejo na uporabo gorčice, ogrščice, odkrit je bil po en orešček bezga ter robide za prehrano, grobišče, ki bi pripadalo naselbini pa še ni znano. V istem času je zgornji del doline reke Krke, Globodolsko polje in pot v mirnopeško dolino obvladovala naselbina na vrhu kopastega hriba Makovec pri Zagorici pri Dobrniču.

Ob opuščanju poznobronastodobnega gradišča Makovec nad Zagorico pri Dobrniču je v 8. stol. pr. n. št. na bližnjem hribu nastajala nova naselbina Cvinger nad Koriti z dobro vidnimi nasipi, katerih obseg meri skoraj 700 m. Vhoda v naselje sta najverjetneje dva, na severovzhodu in jugu. Prebivalci te naselbine so pokopavali na več grobiščih, ki kažejo kontinuirano poselitveno sliko brez velikih pretresov vse tja v antični čas. Jugozahodno od naselja je največja nekropola Gomile pri Dobravi, severovzhodno Gomila pri Zagorici ter severno od naselbine Gabrje nad Koriti, Pupeč nad Koriti ter Koželjeva hosta pri Revi, ki je najbolj oddaljeno grobišče. V njem so odkrili tudi zgodnjeantično nekropolo.

V občini Trebnje je tudi veliko gomilnih grobišč in posameznih gomil, ki jih ne moremo pripisati nobenemu od prej opisanih gradišč. V tem primeru imamo verjetno opraviti z grobišči prebivalcev manjših naselij ali posameznih kmetij, ki so v žarnogrobiščni maniri lahko postavljene tudi na bolj izpostavljenih ravninskih predelih, kjer pa je njihovo odkritje brez predhodnih izkopavanj težje.

Okoli leta 300 pr. n. št. so na naše ozemlje prispeli Kelti, težišče poselitve pa se je premaknilo iz dosedanjih halštatskih naselbin, ki so v tem času opuščene, na plodne ravnice ob rekah. Na tako naselitev opozarja grobišče v Zagorici pri Velikem Gabru, ki je bilo odkrito v času avtocestnih izkopavanj.

Proti koncu 2. stoletja in v začetku 1. stoletja pr. n. št. se poselitvena struktura spremeni, zopet pa je poseljeno opuščeno halštatsko višinsko naselje Cvinger nad Koriti. V prid latenskodobni obljudenosti teh naselij pa govorijo tudi posamezne najdbe iz najvišje plasti v Kunklu pod Vrhtrebnjem. 

Na podlagi arheoloških najdb se sklepa, da je bilo območje trebanjske občine ob prihodov Rimljanov na to območje že relativno gosto naseljeno. Poselitev z avtohtonim prebivalstvom ne dokazujejo le arheološki ostanki, marveč tudi tedanje ime Trebnjega: Praetorium Latobicorum. Ime opozarja na utrjeno obcestno postajo, ki je morala imeti izvor v civilnem naselju, poimenovanem po prvotnih prebivalcih - keltskih Latobikih. Trebnje je bil poleg Atransa (današnjih Trojan) ena najpomembnejših obmejnih postaj na meji med Panonijo in Italijo. Da je bila rimska postojanka v okolici današnje župne cerkve utrjena,lahko sklepamo le na podlagi posrednih dokazov, kot je ime Ad Protorium in slika dveh stolpov na Peutingerjevem zemljevidu. Rim je te kraje obvladoval vse do konca 4. stol.

Po razpadu rimskega imperija in odhodu rimskih legij je sledilo obdobje preseljevanja ljudstev in hkrati uničenje rimske civilizacije. Kažipot prodiranju naših prednikov Slovanov v vzhodne Alpe so bili sledovi rimske civilizacije, med njimi tudi cesta Emona – Praetorium Latobicorum. Z naselitvijo Slovanov so nastala nova močna naselitvena jedra okoli Trebnjega in Dobrniča, s pokristjanjevanjem pa so omenjeni kraji postali središča prafar.

Po propadu svobodne Karantanije in z uveljavitvijo najprej frankovske in kasneje nemške oblasti, se je poleg krščanske vere uveljavil tudi nov fevdalni red. V zgodnjem srednjem veku so v teh krajih največ posesti imeli grofje Breže – Selški, krajišniki Savinjske krajine. Pozneje je njihova posestva dobila Krška škofija, za njo pa so bili pomembni posestniki tudi Celjski grofje.  V 14. stoletju so Ortenburžani v Temeniško dolino naseljevali nemške koloniste, na kar še danes kažejo nekatera krajevna imena. O razmeroma gosti naselitvi v srednjem veku pričajo tudi številni gradovi in cerkve. Nastala so nekatera trška naselja, med najpomembnejšimi v sedanji trebanjski občini je bil Stari trg.

Naše prednike so pestile razne nesreče: nehumanost fevdalnih vladarjev, prevelike dajatve, kuga, požari, napadi kobilic, slabe letine in druge naravne ujme. Ljudje so trpeli zaradi verskih vojn in še posebej zaradi vdorov Turkov. O turških vpadih so naši predniki obveščali s sli, z določenim številom topovskih strelov in z ognjenim telefonom. Ena od osrednjih poti je vodila iz Metlike skozi Novo mesto in Trebnje v Ljubljano, ob tej poti pa je bil pomemben ognjeni telefon na Grmadi in na Šumberku. Na turške čase spominjajo tudi razvaline gradu Kozjek in Jurčičeva povest Jurij Kozjak, slovenski janičar.

Takšno prometno vlogo, kot so jo imeli ti kraji v rimskih časih, imajo ti kraji še danes, z nekdanjimi rimskimi cestami pa se ujemajo tudi današnje. Poznejši razvoj je tem krajem leta 1894 dodala še železnica Ljubljana – Novo mesto in leta 1914 nadaljevanje te proge vse do Karlovca. V vmesnem obdobju je bila zgrajena železnica Trebnje – Šentjanž in Šentjanž – Sevnica, s tem pa je bila prometna vloga Temeniške doline še bolj poudarjena.

V času vojn so divjali hudi boji zlasti okoli Čateža, Dobrniča, Trebnjega in Sel pri Šumberku. V Dobrniču je bil 17. in 18. 10. 1943 prvi kongres Slovenske protifašistične ženske zveze, dokumenti s tega kongresa pa so razstavljeni v Kulturnem domu v Dobrniču.

Po letu 1990 si je nova oblast prizadevala za osamosvojitev Slovenije in razdružitev z Jugoslavijo, ki jo je že vrsto let pretresala politična, gospodarska in razvojna kriza. Čeprav je Slovenija predlagala sporazumno razdružitev, federacija pobude ni sprejela. Začela se je vojna, ki je trajala od 26. 6. 1991 do 8. 7. 1991. Tankovske enote jugoslovanske armade, podprte z letalstvom, so krenile proti mejnim prehodom z Avstrijo in Italijo, med njimi pa je bila tudi enota iz Karlovca, ki je krenila proti Novemu mestu in nato po magistralni cesti proti Ljubljani. Ta enota 11 protiletalskih oklepnikov je 27. 6. naletela najprej na zaporo pri Pogancih, ter na mnogo močnejšo blokado pri Medvedjeku. 28. 6. zjutraj so pripadniki teritorialne obrambe silovito obstreljevali enoto jugoslovanske armade, le–ta pa je odgovorila s protiletalskimi topovi. Sledilo je zatišje, obe strani pa sta se po radiu dogovarjali za pogajanja. Nenadoma sta zelo nizko priletela dva miga 21, ki sta želela uničiti blokado vrh klanca. Tovornjake sta zasula z bombami, med spopadi pa je umrlo nekaj šoferjev in lastnik bližnje kmetije. Slovenska obramba je zdržala, kolona oklepnih vozil iz Karlovca pa je ostala ukleščena med dvema zaporama tovornjakov. V spomin na te dogodke je na Medvedjeku postavljen spomenik osamosvojitvenim bojem, ki so mu leta 2011 dodali še bojno oklepno vozilo (BOV 3), ki je sodelovalo v takratnih bojih. 

Danes se občina Trebnje razprostira na dobrih 163 kvadratnih kilometrih, katerim posebni pečat daje 11.995 prebivalcev, ki živijo v 131 naseljih in 12 krajevnih skupnostih.

Viri:
Križ, B., 2007. Antična Dolenjska.
Režun, F., 1992. Naši kraji; podobe preteklosti in sedanjosti v občini Trebnje.
Bavec, U., Komelj, M., Marin, M., Peček, S., Pekolj, M., Peterle Udovič, P., Sapač, I., Zupan, J., 2006. V objemu Temenice in Mirne; Občina Trebnje 1959 – 2006.
Podolgem in počez : kulturnoturistični vodnik, 2002.
Avtorica:
Alja Rabzelj

Povezave:

ZLOŽENKA: TREBNJE Z OKOLICO - ARHEOLOŠKA SLIKA (razstava ZVKDS, OE Novo mesto in Občine Trebnje)