Opis KS Trebnje
KS Trebnje leži v središču občine Trebnje, v njej živi 4272 prebivalcev v 11 naseljih, od tega v mestu Trebnje, na nadmorski višini 289 m, 3523. Staro jedro naselja je na visoki terasi na levem bregu Temenice, novejši deli mesta pa so se razvili na višjih terasah Farovškega in Pavlinovega hriba ter vzdolž in severno od stare ceste Trebnje – Novo mesto. Območje krajevne skupnosti je bilo naseljeno že v kameni dobi, o čemer govore sledovi jamskega človeka v Veliki jami in ime Ajdovska jama, sledovi prazgodovinskih naselij so bili odkriti na Vrhtrebnjem, iz imena Trebnjega v preteklem času: Praetorium Latobicorum pa razberemo, da je na tem območju živelo keltsko pleme Latobikov. O izredno gosti naseljenosti v rimski dobi pričajo materialni ostanki: rimski grobovi, napisni kamni, ostanki zidov, novci ali stare posode, ki so bili najdeni v mestu in okolici in ob trasi tedanje glavne rimske ceste. Na to obdobje spominjajo tudi miljni kamen pri Koščakovi hiši, kamniti relief s tremi poprsji v veži župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja ter kamniti lev na vrhu stopnišča pri Trebanjskem gradu, kateri je upodobljen tudi v grbu občine Trebnje. Po odhodu Rimljanov so se na to območje naselila nova ljudstva, ki so krčila/trebila gozd, od tod tudi ime kraja in občine. Že okoli leta 1000 je nastal Trebanjski grad, ki stoji južno od mesta, v zavetju Bukovja, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja pa je bila zgrajena leta 1443 v pozno gotskem stilu in je s svojo zelenomodro streho zvonika najbolj opazen del mesta. V srednjem veku je Trebnje nazadovalo, Valvasor ga je označil za dolgo blatno vas, ob prihodu železnice v naselje (1894) ter z izgradnjo hitre ceste Ljubljana – Zagreb (1958), pa se je pričela hitrejša gospodarska in prebivalstvena rast, ki se nadaljuje tudi danes.
V Trebnjem že skoraj 40 let nudi zavetje številnim samorastniškim umetniškim delom, ki so nastajala na Taborih likovnih samorastnikov, Galerija likovnih samorastnikov, ki je edina zbirka naivne – samorastniške umetnosti v Sloveniji in ena pomembnejših v svetu, v svoji zbirki pa ima že okoli 1000 del. Žive barve in skulpture stalne razstave ter občasnih dodatnih razstav pričarajo prijetno doživetje za vsakogar.
Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, ki je obeležen z veliko tablo ob vhodu v mesto z zahodne strani z radijsko vodeno uro, ki kaže točen srednjeevropski čas, poleg table in ure pa je tudi informativna tabla z osnovnimi informacijami o 15. poldnevniku. Na razgledni točki nad Vrhtrebnjem je zgrajeno tudi kamnito obeležje z bronastim reliefom Slovenije, na katerem so prikazani pomembnejši kraji v Sloveniji, višji vrhovi in potek 15. poldnevnika preko slovenskega ozemlja.
V obdobju 2006 – 2010 je bil na tem območju dokončan poslovilni objekt pri pokopališču, obnovljenih več cest, postavljena javna razsvetljava na Rimski cesti in Vini Gorici ter urejen rekreacijski park Jurčkov gozd. Končana je tudi obrtna cona, opremljeno zazidljivo območje Cviblje, dograjen dom starejših občanov, varstveno delovni center, varovana stanovanja, delno obnovljena osnovna šola, z dograditvijo avtoceste pa se je zmanjšal promet skozi center mesta. Zgrajen je tudi 500 m3 vodohran Pekel, ki je 1. decembra 2010 pričel z obratovanjem.
Gibanje števila prebivalstva v KS Trebnje
Naselja v KS Trebnje | Št. leta 1869 | Št. leta 1900 | Št. leta 1948 | Št. leta 2002 | Št. leta 2010 | Št. leta 2020 |
Dol pri Trebnjem | 33 | 41 | 49 | 72 | 74 | 73 |
Dolenje Medvedje selo | 34 | 62 | 67 | 37 | 37 | 48 |
Gorenje Medvedje selo | 36 | 43 | 43 | 40 | 46 | 47 |
Grmada | 36 | 40 | 56 | 29 | 29 | 29 |
Odrga | 19 | 36 | 60 | 57 | 165 | 85 |
Pekel | 23 | 19 | 40 | 71 | 73 | 68 |
Primštal | 30 | 26 | 31 | 27 | 27 | 31 |
Repče | 94 | 92 | 100 | 75 | 93 | 97 |
Studenec | 30 | 39 | 47 | 78 | 120 | 154 |
Trebnje | 210 | 272 | 419 | 3150 | 3523 | 3927 |
Vrhtrebnje | 97 | 92 | 111 | 74 | 85 | 70 |
Skupaj: | 642 | 762 | 1023 | 3710 | 4272 | 4629 |
Viri podatkov: Krajevni leksikon Slovenije, 1971 in Statistični urad RS, 2020
V 19. stoletju je število prebivalcev najbolj naraslo na območju Dolenjskega podolja, v bližini glavnega centra Trebnjega z izjemo Grmade, malenkostni upad pa je zaznaven v naseljih, ki so bolj oddaljena: Pekel, Primštal, Repče in Vrhtrebnje. Za 1. polovico 20. stoletja pa je značilna rast prebivalstva v vseh naseljih v krajevni skupnosti, najbolj v tistih blizu Trebnjega, predvsem zaradi prihoda železnice, razvijajoče se industrije in cestne prometne infrastrukture ter ugodnih pogojev za kmetijstvo. Število prebivalcev je v tem obdobju stagniralo le v Gorenjem Medvedjem selu. V 2. polovici 20. stoletja je število prebivalcev upadlo v Dolenjem in Gorenjem Medvedjem selu, na Grmadi, Odrgi, v Primštalu, na Repčah in na Vrhtrebnjem, naraslo pa v Dolu pri Trebnjem, Peklu, Studencu in Trebnjem, kjer se je število prebivalcev v primerjavi s prvo polovico, povečalo za 7 krat. V 21. stoletju pa število prebivalcev ne upada več, prisotna je le stagnacija v Dolenjem Medvedjem selu, Primštalu in na Grmadi, v vseh ostalih naseljih pa število prebivalcev narašča, najbolj na Odrgi, Studencu in v Trebnjem. Leta 2010 je izmed vseh preučevanih let v krajevni skupnosti Trebnje živelo največ prebivalcev, trend rasti števila prebivalcev pa se bo v naslednjih letih še nadaljeval.
Kulturne korenine
Janez Strel, prepesnjevalec in duhovnik, se je rodil 23. 9. 1790 v Mokronogu, po gimnaziji v Novem mestu obiskoval bogoslovje v Ljubljani, kjer je bil posvečen, nato pa je služboval v mnogih krajih, nazadnje v Trebnjem, kjer je 30. 4. 1847 tudi sklenil svojo življenjsko pot. Leta 1836 je po tuji predlogi priredil pesem Popotnik, ki je zaradi napeva ponarodela in bila ena najbolj priljubljenih točk na čitalniških prireditvah po vsej Sloveniji. Za moški zbor jo je kot narodno priredil Anton Foerster.
Janez Verbič, zdravnik, je bil leta 1768 rojen v Trebnjem in tukaj 24. 6. tudi krščen. Študiral je medicino na Dunaju, na Zavodu za veterino pa se je izpopolnjeval še v veterinarski stroki. Po opravljenem izpitu je bil leta 1807 imenovan za učitelja veterine na medikokirurškem liceju v Ljubljani, nato pa predaval še sodno medicino, nauk o prvi pomoč in anatomijo. Svojo življenjsko pot je sklenil 2. 2. 1849 v Ljubljani.
Matija Tomšič, orglavec, učitelj in ljudski pevec, se je rodil leta 1783 v Mokronogu, kjer je kot organist sprva tudi poučeval. Čez nekaj let je učil v Trebnjem, kjer je ostal najdlje in bil imenovan za vzornega učitelja, bil pa je tudi priložnostni pesnik, najbolj znana je njegova dolenjska zdravica Prijatlji, zdaj vesel´bodimo. Svojo življenjsko pot je sklenil v Trebnjem leta 1850.
Jožef Rozman Trebanjski, duhovnik in pisatelj, se je rodil 11. 2. 1801 v Ljubnem na Gorenjskem. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je študiral tudi filozofijo in teologijo nato pa služboval v več krajih, nazadnje je bil župnik in dekan v Trebnjem, kjer je 10. 7. 1871 tudi sklenil svojo življenjsko pot. Napisal je tri nabožne knjige: Daj nam dans naš vsakdanji kruh! ali mnoge molitve, v kterih po Jezusovim nauku Očeta, ki je v nebesih, vsiga prosimo, kar vsak dan za dušo in telo potrebujemo (1835), Posvečeno bodi tvoje ime ali nauki in molitve za mlade ljudi, zlasti za otroke, pridjan je tudi katekizem ( 1836) in Oče naš, kteri si v nebesih, ali molitvice k časti nebeškiga Očeta ( 1836), sodeloval v Bleiweisovih Novicah, s cerkvenimi govori pa tudi v Slovenskem prijatelju. V njegovi zapuščini se je našel prepis Prešernove pesmi Romarska v bohoričici in je verjetno prvi osnutek te pesmi.
Janez Mandlin, orglarski mojster, se je rodil 18. 8. 1818 v Ljubljani, orglarstva pa se je naučil pri oglarskem mojstru Rumpelu v Kamniku in pozneje na Bavarskem. Po vrnitvi na Kranjsko, je Rumpel dokončal orgle za dobrniško cerkev, Mandlin pa jih je vanjo postavil. Prve samostojne orgle je napravil leta 1852 za trebanjsko cerkev, nato pa so sledile še druge orgle po Dolenjskem in po Sloveniji. Svojo orglarsko delavnico je najprej imel v Ljubljani, kasneje pa jo je preselil v Trebnje, kjer je 29. 10. 1891 tudi sklenil svojo življenjsko pot.
Emanuel Tomšič, učitelj, pesnik, politik in trebanjski župan, se je rodil 26. 3. 1824 v Trebnjem. Šolal se je pri očetu Matiji, nato opravil učiteljski tečaj v Celju ter leta 1845 dobil spričevalo za opravljanje šolskega pouka. Najprej je bil pomočnik pri očetu v Trebnjem, po njegovi smrti postal začasni učitelj in bil nato premeščen v Vipavo, Gorenji Logatec in nazadnje v Mirno peč, kasneje pa se je učiteljski službi odpovedal in bil nekaj let trebanjski župan. Svoje pesmi je objavljal v Novicah in Zgodnji danici, najbolj znani pa sta sonet Korun (1848) in ep Murdoha kamen na Mulu (1849). Svojo življenjsko pot je sklenil 29. 6. 1881 v Trebnjem.
Matej Frelih, pesnik, župnik in dekan,se je rodil 11. 9. 1828vLozicah pri Vipavi. Po končani gimnaziji se je posvetil študiju teologije in služboval v Spodnji Idriji, Stari Loki, na Premu in v Laščah, nato pa je bil od leta 1885 do smrti 1. 2. 1892 župnik in dekan v Trebnjem. Že med študijem je v Novicah objavil smešno povest Jurček gre na ptuje, ki je bila večkrat ponatisnjena, poezija pa mu je bila igrača. Bil je urednik lista Daničica, kot bogoslovec pa je izdal delo Nar lepši dan ali vredno praznovanje prviga svetiga obhajila. V rokopisu je zapustil 6 zvezkov pesmi, vrednost pa so ohranile le nekatere nabožne pesmi in žalostinke.
Franja Tomšič, mati generala in pesnika Rudolfa Maistra, rojena leta 1834 v Trebnjem, je izhajala iz ugledne trebanjske družine Tomšičev. Njen oče je bil učitelj Matija Tomšič, Franja pa je bila nadarjena za pripovedovanje. Na stara leta se je preselila k sestri Matildi na Unec, kjer je leta 1922 umrla, bila pa je tudi vneta narodnjakinja in kot takšna v časteh med domačini.
Franc Tomšič, gradbeni inženir, se je rodil 28. 8. 1838 v Trebnjem, nižjo realko obiskoval v Ljubljani, tehniško visoko šolo pa v Gradcu. Študij tehnike je nadaljeval v Pragi in na Dunaju, kjer je opravil tudi profesorski izpit iz mehanike, opisne geometrije in stavbarstva. Bil je učiteljski pripravnik na ljubljanski višji realki ter nato stopil v državno železniško stavbno službo in načrtoval več železniških prog na Hrvaškem (Zagreb – Karlovec, Karlovec – Reka, Divača – Pulj) . Izdelal in izvedel je načrt za kanalizacijo Zagreba, gradil ceste in mostove ter leta 1904 postal mestni višji inženir in mestni tehniški svetnik. V Zagrebu je 9. 1. 1917 tudi sklenil svojo življenjsko pot.
V Ribniški župniji se je 10. 6. 1844 rodil slikar Peter Prijatelj, ki je večino prostega časa porabil za slikanje in ustvaril več oljnih slik za razne cerkve, svojo življenjsko pot pa sklenil 18. 8. 1871 v Trebnjem, kjer je bil na začasnem pokoju.
27. 4. 1845 se je v Trebnjem rodil Viljem Ogrinc, sodnik in astronomski pisatelj, ki je po maturi na novomeški gimnaziji študij nadaljeval na Dunaju, v Gradcu pa opravil sodniški izpit. Že kot osmošolec je začel v Novicah objavljati poljudnoznanstvene razprave s področja astronomije: Nekaj o luni (1863), O utrinkih (1863), Nekaj o soncu (1846), nekaterim drugim člankom pa je dodal opombe in popravke. Po odhodu iz Novega mesta okoli leta 1870 je prenehal objavljati članke o astronomiji, se popolnoma posvetil sodniškemu delu, svojo življenjsko pot pa sklenil 22. 5. 1883 v Ljubljani.
Karel Poglajen, podobar, se je rodil 31. 12. 1841 na Otočcu pri Novem mestu in umrl 10. 8. 1890 v Trebnjem, kamor se je leta 1887 preselil iz Šentruperta, kjer je imel delavnico. Izdelal je več oltarjev, tabernakljev in kipov, v delavnici pa mu je kratek čas pomagal tudi Alojz Gangl.
Matilda Tomšič - Sebenikar, pesnica, pripovednica in narodna delavka, se je rodila 13. 2. 1847 v Trebnjem učitelju Matiju Tomšiču. Pisala je v prve letnike Vrtca, kasneje v Slovenko, Zvonček in Edinost, njene pesmi pa imajo večinoma pripovedni in humorni značaj. Bila je zagnana narodna delavka in predsednica odbora Ciril – Metodove družbe na Rakeku, kjer je 12. 9. 1933 tudi sklenila svojo življenjsko pot.
Karel Friderik Jožef Strahl, zbiratelj umetnin in starin, se je rodil 12. 9. 1850 v Trebnjem zbiralcu starin Edvardu Jožefu in Ceciliji, rojeni Petteneg. Po gimnaziji v Ljubljani se je odločil za študij prava v Gradcu, kot sodni avskultant (prisednik brez glasovalne pravice)je služboval v Ljubljani in Novem mestu, kot pristav (pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi) pa na okrajnem sodišču v Mokronogu. Po upokojitvi se je naselil v Staro Loko na Gorenjskem, kjer je 24. 12. 1929 tudi umrl. Že po maturi je pričel zbirati starine in umetnine po Gorenjskem in pomagal očetu pri urejanju domače zbirke. Kasneje je bila ta edinstvena zbirka zaradi številnih dedičev prodana in ni v celoti ostala v Sloveniji, veliko pa sta odkupila Narodni muzej in Narodna galerija v Ljubljani.
V Starem trgu se je leta 1873 rodila učiteljica, publicistka in urednica Ema Peče, ki je končala učiteljišče in do upokojitve službovala na dekliški osnovni šoli v Ljubljani. Pred prvo svetovno vojno je urejala mesečnik Naše gospodinje, prilogo Slovenca, kasneje pa se preselila v Ljubljano, kjer je leta 1965 tudi umrla.
Minka Govekar - Vasič, učiteljica, publicistka in prevajalka ter aktivistka za pravice žensk, se je rodila 28. 10. 1874 v Trebnjem. Že med izobraževanjem za učiteljico je nasprotovala krivicam, ki so se zgodile slovenskim gojencem in se borila za uveljavljanje slovenskega jezika v izobraževalnem sistemu. Po zaključenem šolanju je poučevala slovanske jezike v Mirni peči in kmalu pričela tudi s prevajanjem. Poročila se je s pisateljem Franom Govekarjem in se posvetila pisanju o ženskem gibanju, kulturnih in književnih temah, gospodinjstvu, vzgoji in higieni. S knjigo Dobra kuharica je sooblikovala kuharsko izrazoslovje, urejala pa je tudi mesečnik Slovenska gospodinja. Za gledališče je prevedla več kot 50 iger ter bila dolgoletna tajnica in predsednica Slovenskega splošnega ženskega društva. Minka Govekar je umrla 10. 4. 1950 v Ljubljani kot ena izmed najpomembnejših osebnosti ženskega gibanja na Slovenskem.
Ivan Vasič, pravnik in publicist, se je rodil 2. 11. 1882 v Trebnjem. Po končani novomeški gimnaziji, kjer je bil kot dijak član Kettejeve literarne zadruge, se je odločil za študij prava na Dunaju in nato služboval v Novem mestu in v Ljubljani ter kasneje odprl samostojno odvetniško pisarno. Zaradi delovanja v OF in podpiranja partizanskega gibanja je bil med vojno aretiran in odpeljan v taborišče na Rabu, po vrnitvi pa se je udeležil kočevskega zbora, bil izvoljen v plenum SNOS in bil ponovno aretiran. Po vojni je bil član Vrhovnega sodišča v Ljubljani in novomeškega sodišča, med obema vojnama pa starosta sokolske župe Novo mesto. Objavil je zanimive spomine na Ketteja in Novo mesto, kjer je 19. 10. 1967 tudi umrl.
Pavel Golia, pesnik, akademik, dramatik in dramaturg, prevajalec in ravnatelj Drame se je rodil 10. 4. 1887 v Trebnjem. Po končani kadetnici v Karlovcu je bil oficir v Trstu, med prvo svetovno vojno pa je kot stotnik prišel k Rusom in tam po vojni tudi preučeval gledališče. Po vrnitvi v Ljubljano se je posvetil gledališču in bil dolgoletni upravnik ljubljanske Drame, od leta 1953 pa redni član SAZU. V svojih pesmih nadaljuje izročilo moderne z dekadenčnimi in ekspresionističnimi prvinami, v njegovi dramatiki pa prevladuje obravnava vojne in kmečkega življenja. S pravljičnimi mladinskimi igrami s socialno in narodno tematiko: Petrčkove poslednje sanje, Princeska in pastirček, Jurček in Sneguljčica se je uvrstil med najpomembnejše pisce mladinskih iger. Svojo življenjsko pot je sklenil 15. 8. 1959 v Ljubljani.
Januarja 1889 se je v Trebnjem rodil brat Pavla Golie, Adolf Golia, pravnik in pisec člankov, ki je po maturi na novomeški gimnaziji študiral pravo na Dunaju in tam tudi doktoriral. Bil je podpredsednik Zveze električnih podjetij Kraljevine Jugoslavije, član banskega sveta in član ljubljanskega mestnega sveta. Napisal je tudi več člankov narodnogospodarske in socialnopolitične vsebine v razne strokovne revije in liste.
Valdemar Seunig, strokovni pisatelj, strokovnjak za konje, nečak Friderika Ireneja Barage (sin njegove sestre Amalije Gressel), se je rodil 8. 8. 1887 v Trebnjem. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani nato pa študiral na terezijanski vojaški akademiji na Dunaju. Kot častnik je najprej služboval v Avstriji in Jugoslaviji, kjer je dosegel čin polkovnika, bil pa je tudi izvrsten jahač in poznavalec konj ter njihove vzgoje v tekmovalne namene. V nemščini je napisal več knjig o športu s konji, umrl pa je leta 1976.
Lavoslav Struna, novinar, terminolog in lektor, se je rodil leta 1898 v Trebnjem, po končani klasični gimnaziji in vojskovanju na soški fronti najprej delal na Višjem sodišču v Ljubljani, nato pa v upravi železnic. S sodelovanjem pri Jutru, Slovenskem poročevalcu in Delu je postavil temelje slovenskega športnega novinarstva, bil je strokovnjak za tehniško terminologijo, sodeloval v tehniški sekciji terminološke komisije SAZU in pri nastajanju Splošnega tehniškega slovarja 1 in 2. Bil je tudi častni član Združenja športnih novinarjev, vse do smrti leta 1973.
Pavel Pehani, ginekolog, se je rodil leta 1899 v Trebnjem. Po diplomi v Gradcu se je kot asistent zaposlil v Ljubljani, kasneje pa postal primarij ginekološko – porodniškega oddelka javne bolnišnice v Celju in ga s presledki vodil vse do upokojitve. Uveljavil se je kot dober porodničar in operater, uvedel je nove terapevtske in diagnostične metode (obsevanje, transfuzija, infuzija, cistoskopija), sodeloval pri vzgoji specializantov in drugega medicinskega osebja, oddelek v Celju pa je pod njegovim vodstvom postal strokovno in upravno vzoren. Pavel Pehani sodi med najvidnejše slovenske ginekologe, svojo življenjsko pot pa je sklenil leta 1964 v Ljubljani.
Hubert Pehani, biolog in zdravnik, se je rodil 1. 11. 1900 v Trebnjem. V Ljubljani in na Dunaju je študiral biologijo, medicino pa v Ljubljani, Zagrebu in Gradcu, nato pa delal na Medicinski fakulteti, kjer je bil izredni in redni profesor ter dekan. Organiziral in uredil je biološki inštitut te fakultete, bil predstojnik, nato pa prvi direktor inštituta za biologijo Univerze v Ljubljani. Študentom je predaval embriologijo, histologijo, splošno biologijo, primerjalno anatomijo vretenčarjev in splošno zoologijo, raziskoval pa partenogenezo paličnjakov, neotenijo in metamorfozo pri dvoživkah ter vpliv sevanja na razvoj čebel. Najbolj pomembno je njegovo delo na področju popularizacije biologije, bil pa je tudi prevajalec, urednik in pisec v Proteusu, častni član Prirodoslovnega društva Slovenije, zaslužni profesor, za svoje delo pa je prejel Jesenkovo priznanje. Svojo življenjsko pot je sklenil 24. 2. 1995 v Ljubljani.
V Kremenci na Notranjskem se je leta 1901 rodil Jože Pavlin, zdravnik in začetnik sodobnega zdravstva v Temeniški in Mirnski dolini. Po maturi se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani, nato pa študij nadaljeval v Gradcu in Beogradu, kjer je diplomiral. Takoj po drugi svetovni vojni je prišel v Trebnje, kjer je imel v svojem stanovanju svojo prvo ordinacijo. Bil je zdravnik za vse in vsakogar; če je bilo potrebno tudi zobozdravnik in kirurg, nikoli pa ni odrekel pomoči. Ko je Trebnje dobilo zdravstveni dom, je dr. Pavlin dobil sodelavce, s katerimi je z veseljem sodeloval vse do svoje smrti leta 1971.
France Tomšič, jezikoslovec in leksikograf, se je rodil 20. 3. 1905 v Trebnjem. Doktor slavistike je bil izredni profesor za starocerkvenoslovanščino ter znanstveni svetnik pri komisiji za slovensko gramatiko, filologijo in pravopis pri SAZU, z nalogo soustvarjanja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Izdal je Starocerkvenoslovansko slovnico in Čitanko za višje razrede srednjih šol ter napisal mnogo člankov o vidnejših slovenskih jezikoslovcih, sodeloval pri redakciji krajevnih imen v Krajevnem leksikonu Slovenije (1968, 1971) ter bil lektor pri raznih časopisih in revijah. Umrl je 5. 5. 1975 v Ljubljani.
V Trebnjem se je leta 1913 rodil tudi Edi Serpan, telesnovzgojni delavec in publicist, ki je diplomiral na Visoki šoli za telesno kulturo v Beogradu in od leta 1943 sodeloval v NOB. Po vojni je bil glavni sekretar Fizkulturne zveze Slovenije in pedagoški svetovalec Zavoda za šolstvo LRS. Napisal je knjigi Orientacijski šport in Telesna vzgoja v osnovni šoli.
V Trebnjem se je leta 1916 rodil Miloš Brelih, politik in gospodarstvenik, ki je diplomiral na Tehnični fakulteti v Ljubljani. Bil je eden od organizatorjev Radia Kričač, v partizanih načelnik tehnično – organizacijskega odseka agitpropa (agitacijsko – propagandnega oddelka političnih organizacij) IOOF in inštruktor oficirske šole generalnega štaba. Po vojni je bil direktor TAM v Mariboru, direktor za plan pri direkciji zvezne industrije v Beogradu, minister za elektrogospodarstvo LR Slovenije ter sodelavec SAZU v Ljubljani. Za življenjsko delo in še posebej za medvojne zasluge pri delovanju Radia Kričač jetik pred smrtjo leta 2002 prejel Častni znak svobode Republike Slovenije.
V Trebnjem se je 27. 2. 1920 rodila vrhunska sopranistka Vilma Bukovec, ki je že v mladosti izkoristila vsak trenutek za petje, zaradi katerega se je med vojno znašla v zaporu v Trebnjem, nato pa še v taborišču Gonars, hkrati pa jo je glas rešil pred taboriščem Dachau. Po opravljeni maturi na Gimnaziji v Novem mestu je v Ljubljani študirala pravo in glasbo, leta 1944 pa je začela peti v ljubljanskem opernem zboru, kjer se je kmalu razvila v solistko in nastopila v številnih državah sveta. Za svoje delo je dvakrat prejela Prešernovo nagrado, Bettetovo nagrado in častni znak s srebrnim vencem ter nagrado odličnosti. Je častna občanka občin Metlika in Trebnje.
Na Grmadi se je 14. 11. 1920 rodil prvi nadškof in metropolit v samostojni Sloveniji, Alojzij Šuštar, ki je v Ljubljani študiral teologijo, po končanem študiju pa odšel v Rim, kjer je doktoriral iz teologije in bil posvečen v duhovnika. Dalj časa je delal v Švici, bil profesor filozofije in moralne teologije ter ravnatelj semenišča. Po vrnitvi v Ljubljano ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Ob deseti obletnici osamosvojitve je prejel najvišje državno odlikovanje za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije: Zlati častni znak svobode RS. Napisal je več knjig s področja moralne teologije, številne razprave in članke objavil tudi v tujih revijah, do smrti, 29. 6. 2007 pa je bil tudi častni občan občine Trebnje.
V letu 1921 se je v Trebnjem rodil tudi Nace Bukovec, utemeljitelj športnega življenja v Trebnjem. Diplomiral je na Srednji fizkulturni šoli v Ljubljani, se kasneje zaposlil kot učitelj telesne vzgoje v Trebnjem, poučeval tudi srbohrvaščino, med gradnjo nove šole pa kot v. d. ravnatelja dosegel, da je bila v Trebnjem zgrajena najbolj moderna telovadnica na Dolenjskem za tisti čas. Organiziral je smučarske tečaje za otroke in odrasle, bil smučarski sodnik na olimpijskih igrah v Sarajevu in postal tudi mednarodni atletski sodnik. Skupaj s Francetom Režunom sta organizirala prvo šolo v naravi in postavila temeljni kamen za to vrsto vzgoje in izobraževanja v Trebnjem. Za svoje delo je prejel Bloudkovo plaketo in številna priznanja na področju športa ter preventive v cestnem prometu. V domačem kraju je leta 2007 tudi sklenil svojo življenjsko pot.
28. 6. 1923 se je v Trebnjem rodil urednik, pesnik in prevajalec, Ivan Skušek, ki je študiral v Ljubljani, bil urednik v Slovenskem knjižnem zavodu, nato pa odgovorni urednik pri Cankarjevi založbi. Izdal je legendarno pesniško zbirko Pesmi štirih, pesmi o osebnem doživljanju vojne, ki jih je objavljal v Mladinski reviji in Besedi pa so izšle posmrtno v zbirki Izgoreli dan. Veliko je prevajal, predvsem iz nemščine, angleščine, francoščine in italijanščine, predvsem pravljice in zgodovinske romane. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil 23. 12. 1976 v Ljubljani.
Leta 1924 se je v Trebnjem rodil tudi Ivo Tavčar, novinar in kulturni delavec, ki je po vojni končal Visoko šolo za novinarstvo in diplomacijo, bil novinar v uredništvu Ljudske pravice, pomočnik glavnega urednika Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice, glavni urednik Ljubljanskega dnevnika, Tedenske tribune in Delavske enotnosti ter predsednik številnih kulturnih organizacij, ki so delovale v tistem času. Bil je široko razgledan humanist, ki se je zavedal, da je vsako življenje vrednota, svojo življenjsko pot pa je sklenil leta 2005 v Ljubljani.
V Znojilah pri Zagorju ob Savi se je leta 1926 rodil France Režun, predmetni učitelj zgodovine in v svojem času osrednja kulturna osebnost v občini Trebnje. Bil je med prvimi, ki je poudarjal potrebo po sožitju z naravo in podpiral taborništvo, kot pomočnik ravnatelja se je poglabljal v pedagoško delo in izdal knjigo Naši kraji, ki jo je kasneje posodobil in ji dal naslov Naši kraji, podobe sedanjosti in preteklosti. Svojo ustvarjalnost je razvijal tudi v novelah, črticah, esejih, potopisih, najbolj močan pa je bil v poeziji z Drobci sonca, Občutja in videnja ter Med lučjo in temo. V kulturno zgodovino občine Trebnje se je vpisal tudi kot organizator osrednje občinske knjižnice, za svoje delo pa prejel tudi več priznanj: Žagarjevo nagrado, Čopovo diplomo in Trubarjevo priznanje, rojstna občina mu je posmrtno podelila Grumovo priznanje, po njem pa se v Trebnjem imenuje tudi ulica. Svojo življenjsko pot je sklenil leta 2002 v Trebnjem, kjer je tudi pokopan.
Leta 1928 se je v Trebnjem rodil tudi Janez Gartnar, sodnik in ustanovitelj Galerije likovnih samorastnikov Trebnje. Na Pravni fakulteti v Ljubljani je diplomiral, se vseskozi ukvarjal s pravosodjem, bil predsednik okrajnega sodišča v Trebnjem, nato pa predsednik sodišča za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje. V študentskih letih se je kot igralec in režiser veliko ukvarjal z ljubiteljskim gledališčem, bil aktiven v organiziranju prireditev širšega značaja, vsa znanja pa je kasneje uporabil pri nastajanju in širjenju vsakoletnih mednarodnih Taborov likovnih samorastnikov v Trebnjem. Za svoje delo je dobil številna priznanja, je častni občan občine Trebnje, njegovo najpomembnejše delo pa je ustanovitev Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem, edine takšne zbirke v Sloveniji.
V Kamenici pri Krmelju se je 2. 6. 1936 rodil Ivan Gole, utemeljitelj sodobnega gospodarstva v Trebnjem. Najprej se je izučil za kovinarja, se zaposlil v IMV Novo mesto, nato delal v tovarni KRKA, kot 24 – letnik pa je bil imenovan za direktorja novoustanovljenega podjetja Trimo Trebnje in bil njegov direktor 22 let. Dosegel je, da se je Trimo razvil v največjo tovarno industrijskih montažnih objektov v tedanji Jugoslaviji, od 1963 do 1967 in od 1982 do 1985 pa je bil tudi predsednik Občine Trebnje ter ustvaril temelje tudi za drugo gospodarstvo. Zaradi slabih materialnih razmer v mladosti se je izšolal kasneje ob delu, magistriral s področja mednarodne trgovine, s svojim delom pa v trebanjskem gospodarstvu pustil neizbrisno sled.
Na Grmadi pri Trebnjem se je 21. 4. 1938 v družini, iz katere je izšel tudi pokojni ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, rodila Slavka Kavčič, rojena Šuštar, vrhunska ekonomistka in univerzitetna profesorica. Po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je doktorirala v Mariboru in se posvetila raziskovanju ekonomske problematike podjetij, predvsem gozdarskih. Objavila je več samostojnih del: Dohodek iz izjemnih ugodnosti in Informacije za ugotovitev dela dohodka, ki izhaja iz različnih naravnih in proizvodnih pogojev gospodarjenja v gozdarstvu ter številne znanstvene in strokovne članke, ekspertize in elaborate, za svoje delo pa je prejela tudi številna priznanja.
V Šempetru pri Novi Gorici se je leta 1946 rodil učitelj, likovni samorastnik, ilustrator in oblikovalec, Lucijan Reščič, ki je bil učitelj na podružnični šoli na Čatežu, dolga leta svetovalec v Zavodu za prestajanje kazni zapora na Dobu, nato samostojni kulturni delavec in na koncu učitelj na podružnični šoli v Dobrniču. Za njegovo ustvarjalnost je bilo odločilno prijateljevanje z Viktorjem Magyarjem, ki ga je pripeljalo med soustvarjalce Tabora likovnih samorastnikov v Trebnjem. Začetek njegove ilustratorske poti je pesniška zbirka Franceta Režuna Drobci sonca, kasneje pa je ilustriral še preko 30 drugih del priznanih avtorjev ter se ukvarjal z grafičnim oblikovanjem revij. Bil je mojster v ilustriranju pesniških zbirk, kjer je do izraza prišla njegova liričnost, potrditev njegovemu delu pa je dalo Priznanje Hinka Smrekarja. Svojo ustvarjalno življenjsko pot je sklenil leta 2003.
V 1. polovici 17. stoletja je v Trebnjem deloval še stavbar in rezbar Ivan Albertal, ki je bil eden ključnih mož pri preoblikovanju zagrebške katedrale, kasneje pa sta nekaj let na območju krajevne skupnosti delovala tudi v Mokronogu rojen pravnik Oton Papež (1867 – 1940), ki je kasneje postal predsednik deželnega sodišča v Ljubljani, in Bogdan Osolnik (1920), pravnik in pisatelj, častni občan občine Trebnje in spodbujevalec njenega razvoja, k napredku zaostalega področja pa je veliko prispevala tudi družbenopolitična delavka Mara Rupena Osolnik (1918 – 2003), ki si je za svoje delo prislužila mesto med častnimi občani občine Trebnje. Osnovno šolo v Trebnjem sta obiskovala dramska igralka in nosilka Borštnikovega prstana Iva Zupančič (roj. 1931) in Dare Ulaga (1931- 1987), gledališki in filmski igralec, ki je nastopil v nepozabnih slovenskih nadaljevankah Erazem in potepuh ter Cvetje v jeseni, mladost pa je v naših krajih preživel tudi Miha Japelj (roj. 1935), kemik in univerzitetni profesor, ki je bil dolgo časa zaposlen v Krki, tovarni zdravil v Novem mestu.
Več o posameznih naseljih v KS Trebnje
Dol pri Trebnjem je gručasta vasica severovzhodno od Trebnjega, v kotlinici ob železniški progi in cesti Trebnje – Mirna, v njem pa je leta 2010 živelo 74 prebivalcev. Na severovzhodni strani naselja je Debeli hrib (334 m), obdelovalne površine Ravnica, Zajka, Duli in Reber se razprostirajo nad železniško progo, v najnižjih legah pa so zamočvirjeni travniki. V večjih višinah je gozd: v Gmajni, Brneku, V ravni in V dovcu, južno od naselja pa iz kraške jame priteka potok Zijavnica, ki se izliva v Gomilščico.
Dolenje Medvedje selo je razloženo naselje v dolini med griči, severovzhodno od Trebnjega, v njem pa je leta 2010 živelo 37 prebivalcev. V dnu doline se razprostirajo vlažni travniki, okoli vasice njive, v višjih legah na severni in severovzhodni strani pa mešan gozd. Okoli hiš raste sadno drevje, v vasi je izvir manjšega potoka, ki se v Kamni Gorici izliva v Temenico, v bližini pa sta tudi Možinčev in Kamnarjev studenec.
Gorenje Medvedje selo je strnjena vas v manjši dolini, severovzhodno od Trebnjega, v njem pa je leta 2010 živelo 46 prebivalcev. Svet okoli vasi je rodoviten, le na dnu doline so močvirnati travniki, v višjih legah pa gozd. V bližini sta Hučev studenec in studenec Završje.
Grmada je strnjeno naselje jugozahodno od Trebnjega na istoimenskem razglednem hribu, v njem pa je leta 2010 živelo 29 prebivalcev. Vas obdaja valovit kraški svet s številnimi vrtačami, okoli domačij so sadovnjaki ter njive v Pasjeku, Zabukovje, Stevnik, Gornji laz, Dolnji laz, Stari kavc, Du, in Žleb. V višjih delih so gozdovi Bukovje, Strma reber in Debeli hrib, v bližini naselja pa sta bili odkriti dve halštatski gomili in najdbe iz rimskega časa. Na Grmadi sta se v rodbini Šuštar rodila prvi nadškof in metropolit v samostojni Sloveniji Alojzij Šuštar (1920 – 2007), na njegovi rojstni hiši je spominska plošča, in vrhunska ekonomistka in univerzitetna profesorica Slavka Kavčič (roj. 1938).
Odrga je razloženo naselje južno od Trebnjega, na terasah desnega brega Temenice pod gozdnatim Trebnim vrhom (581 m), v njem pa je leta 2010 živelo 165 prebivalcev. K naselju pripada tudi zaselek Kukenberk, nad obema pa poteka avtocesta Ljubljana – Novo mesto. V okolici so kamnita kraška tla in nekaj njiv, ob Temenici zamočvirjeni travniki, nad naseljem pa gozd. V gozdu je več izrazitih vrtač, med njimi najbolj obsežna Mrzla jama, na severnem pobočju Trebnega vrha pa sta znani še nad 100 m dolgi jami: Velika in Mala jama. V Veliki jami so bili odkriti sledovi prazgodovinske poselitve,v Kukenberku pa so prvotno bivali nemški kolonisti, ki so jih v 13. stoletju naselili Ortenburžani.
Pekel je gručasto naselje severno od Trebnjega, v njem pa je leta 2010 živelo 73 prebivalcev.Okoli hiš so njive, v dolini pod njimi precej mokrotni travniki, na severni strani pa se razprostira mešani gozd. Območje je bogato z vodo: pod vasjo v Grabnu, je več vodnih izvirov: Graben, Gorenjšček, Križišče, Rupca in Mucljev studenec, v bližnji naravni kotanji Vragovi luknji, ki je bila ob deževju polna vode, pa so v preteklosti napajali živino.
Primštal je gručasto naselje sredi gozda na terasi, severovzhodno od Trebnjega, v njem pa je leta 2010 živelo 27 prebivalcev. Hiše obdajajo sadovnjaki, za njimi so na vzhodni strani proti Rodinam, obdelovalne površine, v širši okolici (Listnica, Imendol, Vrtače) mešani gozdovi s prevlado listavcev, V dolu, Zabrdjevcu in pod Medvedjim selom pa mokrotni travniki. V bližini je več izvirov, največji med njimi je Vrtače, kjer so v preteklosti prali perilo, severozahodno od vasi pa je pod nizkim razvodnim hrbtom med Mirno in Temenico, kraška jama Zijavnica iz katere teče stalen potok. Po imenu sodeč naj bi bil Primštal (Grünes Tal), nemška naselbina iz 14. stoletja.
Repče so gručasta vas jugovzhodno od Trebnjega na slemenu, od koder je lep razgled na Temeniško dolino, v njih pa je leta 2010 živelo 93 prebivalcev. K naselju spadajo tudi Podrepče, ki so nižje v pobočju Trebnega vrha, v okolici vasi pa so njive Podlaz in Zaboršt. Na zahodni strani je Trebni vrh (581 m), ki ga domačini imenujejo tudi Vrhtrebnje, priljubljena izletniška in pohodniška točka Trebanjcev, Repče pa obdajajo gozdovi Šentan hrib, Reber, Stare laze in Dloge, v katerih je največ listavcev, iglavce pa so na območje prinesli s pogozdovanjem. V središču naselja je obnovljen vaški vodnjak.
Nad naseljem so sledovi kopanja železove rude (1880 – 1890), ki so jo vozili v železarno na Dvoru. Med NOB so se tu dalj časa zadrževale različne vojaške enote, leta 1944 pa je bila v vasi 2 meseca komanda mesta Trebnje. V tem času je bila tukaj tudi TV postaja ter partizanska čevljarska in krojaška delavnica.
Studenec je gručasta vasica severovzhodno od Trebnjega na terasi nad dolino Temenice, v njem pa je leta 2010 živelo 120 prebivalcev. Valovit gričevnat svet se proti vzhodu spušča v mokrotno dolino z več izviri in travniki, njive pa se razprostirajo v Čemplovcih in Na hribu ter po okoliških položnih pobočjih. V najvišjih legah so mešani gozdovi Gorenjšček in Hrib, sredi vasi pa je izvir studenca, ki je bil v preteklosti vir pitne vode. Kraj so v 14. stoletju naselili nemški kolonisti in ga zaradi obilnih izvirov imenovali Brunndorf, ki se je skozi leta preoblikovalo v staro ljudsko ime Prudof.
Trebnje je razpotegnjeno naselje v dolini srednjega toka Temenice, na obeh straneh njene ob deževju poplavljene ravnice, ki je leta 2010 imelo 3523 prebivalcev. Staro jedro naselja je na visoki terasi levega brega Temenice, kjer se vrstijo nizke pritlične hiše z vmesnimi višjimi stavbami. Na desni strani Temenice stoji le Trebanjski grad in nekaj drugih hiš, nad njim se dviga z gozdom porasli Trebni vrh (581 m), tik nad gradom pa poteka nova avtocesta Ljubljana – Zagreb. Trebnje se je v 20. stoletju razraslo na terase in po pobočju Pavlinovega in Farovškega hriba ter vzdolž glavne ceste skozi Trebnje proti vzhodu in zahodu. Leta 1965 je kraj dobil moderno šolsko poslopje, ki dominira na vrhu Farovškega hriba, v mestu pa je pomembno križišče prometa: železnice proti Sevnici ter ceste proti Litiji in Žužemberku ter dva priključka na obeh koncih naselja (vzhodni in zahodni) na avtocesto Ljubljana – Zagreb.
Zaradi pomembne lege na križišču starih poti proti Ljubljani ter v Savsko, Mirnsko in Krško dolino, je bilo področje Trebnjega že zgodaj naseljeno. V rimskem času je bila tu in v smeri proti Štefanu večja naselbina Praetorium Latobicorum, ob izkopavanjih pa so odkrili več napisnih kamnov, novcev, ostankov rimskih stavb, kloako in miljnik, ki je vzidan ob vogal Koščakove hiše.
Trebnje se prvič omenja že leta 1163, kraj pa je najbolj trpel v času turških vpadov, zlasti leta 1528. Ob uvedbi redne poštne zveze med Ljubljano in Karlovcem je postal pomembna vmesna postaja, kljub temu pa je bil le manjše krajevno upravno in gospodarsko središče, do zadnje vojne pa je bil sedež sodnega okraja. Leta 1941 se je kljub močni italijanski delegaciji tu pripravljala oborožena vstaja proti okupatorju. Ob ustanovitvi Gubčeve brigade na Trebelnem se ji je pridružilo veliko Trebanjcev, 15. 5. 1944 pa je Cankarjeva brigada Trebnje za kratek čas osvobodila. V mestnem parku je spomenik padlim v NOB, pod pokopališčem pa spomenik talcem.
Po letu 1968 je kraj v širšem prostoru postal znan po Taboru likovnih samorastnikov, kjer se vsako leto zberejo umetniki iz številnih držav in kontinentov. Dela s taborov hrani Galerija likovnih samorastnikov, ki že skoraj 40 let nudi zavetje številnim samorastniškim umetniškim delom. Je edina zbirka naivne – samorastniške umetnosti v Sloveniji in ena pomembnejših v svetu, v svoji zbirki pa ima že okoli 1000 del. Žive barve in skulpture stalne razstave ter občasnih dodatnih razstav pa pričarajo prijetno doživetje za vsakogar.
V središču Trebnjega stoji cerkev Marijinega vnebovzetja, ki stoji na mestu starejše prednice, prafara pa se prvič omenja že leta 1163. Je poznogotska triladijska ravnostropna stavba, ki je bila leta 1645 preobokana, v 2. polovici 18. stoletja pa so ji prislonili nov prezbiterij. Glavni oltar z Langusovo sliko Marijinega vnebovzetja je delo rezbarja Janežiča, križev pot pa je Langusov. V prezbiteriju so Koželjeve freske, v ozki odvisnosti z arhitekturo cerkve pa je nastala klet v župnišču, danes preurejena v zimsko kapelo. V vežo cerkve je iz rimske dobe vzidan relief treh poprsij, v stavbo župnišča pa je vzidan del napisnega kamna iz Jupitrovega svetišča. V letih 1799 – 1824 je bila cerkev domača župnija Friderika Barage, katerega kip stoji pred cerkvijo. Na zunanji južni steni cerkve je vzidan nagrobnik družine Gressel, ki je bila družina Baragove sestre Amalije, na severni strani cerkve pa je spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Med cerkvijo in župniščem je bilo leta 1964 najdeno tudi praslovansko pokopališče in ostanki kanalizacije večje rimske zgradbe.
Trebanjski grad, ki stoji v strmem bregu pod avtocesto Ljubljana – Novo mesto, je bil domnevno zgrajen že okoli leta 1000, prvotno pa so ga imeli gospodje Trebanjski s Koroške, ki so se v 12. stoletju večkrat omenjali. Pozneje je pripadel Ortenburžanom, od 1418 Celjanom, od 1456 Habsburžanom, za njimi pa so ga prevzeli Svibenjski, Gallenbergi in Sauerji, ki so bili vneti luterani. Pred vojno je bil v lasti Čeha Evgena Souvalyja, po drugi svetovni vojni so v gradu uredili stanovanja, danes pa je poslopje prazno. Grad je bil večkrat prezidan, do danes pa se je ohranil četverokotni stolp, ki morda stoji na rimskih temeljih, okrogli stolp iz časa turških vpadov ter levo in desno krilo, ki sta iz začetka novega veka. Ob vhodu na dvorišče je sfinga, ki jo je upodobil že Valvasor, na vrhu grajskih stopnic pa je kamnit rimski lev, ki je upodobljen v trebanjskem grbu. Za gradom so ostanki parka, danes preurejenega v vrtičke.
Okolica Trebnjega nudi obilo možnosti za sprehode po slikovitih vinskih goricah, v bližini pa so zanimive tudi kraške jame in ponori Temenice pri Ponikvah. V pobočju nad motelom je nekdaj delovala smučarska vlečnica, na kar danes spominja le še nekaj samotarskih stebrov.
Skozi Trebnje poteka 15. poldnevnik, ki je obeležen z veliko tablo ob vhodu v mesto z zahodne strani z radijsko vodeno uro, ki kaže točen srednjeevropski čas. Poleg table in ure je tudi informativna tabla z osnovnimi informacijami o 15. poldnevniku. Na razgledni točki nad Vrhtrebnjem pa je zgrajeno tudi kamnito obeležje z bronastim reliefom Slovenije, na katerem so prikazani pomembnejši kraji v Sloveniji, višji vrhovi in potek 15. poldnevnika preko slovenskega ozemlja.
Pomembni ljudje, ki so se rodili v Trebnjem: zdravnik Janez Verbič (1768 – 1849), učitelj, pesnik, politik in trebanjski župan Emanuel Tomšič (1824 – 1881), mati generala in pesnika Rudolfa Maistra Franja Tomšič (1834 – 1922), gradbeni inženir Franc Tomšič (1838 – 1917), sodnik in astronomski pisatelj Viljem Ogrinc (1845 – 1883), pesnica, pripovednica in narodna delavka Matilda Tomšič – Sebenikar (1847 – 1933), zbiratelj umetnin in starin Karel Friderik Jožef Strahl (1850 – 1929), pravnik Oton Papež (1867 – 1940), publicistka in urednica Ema Peče (1873 – 1965), učiteljica, publicistka in prevajalka ter aktivistka za pravice žensk Minka Govekar – Vasič (1874 – 1950), pravnik in publicist Ivan Vasič (1882 – 1967), pesnik, akademik, dramatik, dramaturg, prevajalec in ravnatelj Drame Pavel Golia (1887 – 1959), strokovni pisatelj in strokovnjak za konje Valdemar Seunig (1887 – 1976), pravnik in pisec člankov Adolf Golia (roj. 1889), novinar, terminolog in lektor Lavoslav Struna (1898 – 1973), ginekolog Pavel Pehani (1899 – 1964), biolog in zdravnik Hubert Pehani (1900 – 1955), jezikoslovec in leksikograf France Tomšič (1905 – 1975), telesnovzgojni delavec in publicist Edi Serpan (roj. 1913), politik in gospodarstvenik Miloš Brelih (1916 – 2002), vrhunska sopranistka Vilma Bukovec (roj. 1920), Nace Bukovec (1921 – 2007), urednik, pesnik in prevajalec Ivan Skušek (1923 – 1976), novinar in kulturni delavec Ivo Tavčar (1924 – 2005) ter sodnik in ustanovitelj Galerije likovnih samorastnikov Janez Gartnar (roj. 1928).
Vrhtrebnje je razloženo hribovsko naselje tik pod vrhom razglednega Trebnega vrha (581 m), v njem pa je v letu 2010 živelo 85 prebivalcev. V bližini naselja so številne obdelovalne površine na katerih se goji koruza, pšenica, ječmen, v manjši meri krompir, vrača pa se tudi ajda.
Po ustnem izročilu naj bi na tem kraju stal srednjeveški grad na Kunklnu, kar dokazujejo ostanki kamnov in ometa na katere naletijo pri oranju. Značilna za Vrhtrebnje je tudi gruča kozolcev pred vasjo, ki žal izgubljajo svojo osnovno funkcijo sušenja sena in žita ter prevzemajo funkcijo shrambe kmetijskih strojev in silaže.
V vasi stoji cerkev svetega Jakoba, ki je bila zgrajena leta 1525, v zadnjih petnajstih letih pa je bila deležna temeljite prenove. V njej so vitraži, delo argentinskega Slovenca Marka Jermana, ki upodabljajo svetniške kandidate: Antona Martina Slomška, Friderika Ireneja Barago, Janeza Frančiška Gnidovca, Antona Vovka in Alojzija Grozdeta. Na pročelju cerkve je vgrajen doprsni kip dr. Alojzija Šuštarja, korske stranice krasijo tri slike akademskega slikarja Nikolaja Mašukova, glavni in levi stranski oltar sta bila restavrirana, desni stranski oltar pa na novo izdelan.
Na razgledni točki nad Vrhtrebnjem je zgrajeno kamnito obeležje z bronastim reliefom Slovenije na katerem so prikazani pomembnejši kraji v Sloveniji, višji vrhovi in potek 15. poldnevnika preko slovenskega ozemlja. Nad obeležjem 15. poldnevnika stoji lovski dom Lovske družine Trebnje, v bližini pa planinski dom Planinskega društva Trebnje. Na vrhu Trebnega vrha (581 m), ki je zaradi lahkega in hitrega dostopa precej obiskan, so trebanjski planinci postavili kovinsko skrinjico z vpisno knjigo in žigom.
Viri:
Krajevni leksikon Slovenije, 1971. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 574 str.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske doline, 2010
Statistični urad Republike Slovenije, 2011
Avtorica: Alja Rabzelj