Občina Trebnje

KS Knežja vas

KS Knežja vas

Število naselij v KS: 9

Dol. Kamenje pri Dobrniču, Dol. Selce, Gor. Kamenje pri Dobrniču, Gor. Selce, Knežja vas, Krušni vrh, Luža, Občine, Roženpelj.

Krajevna skupnost Knežja vas
Dolenje Selce 21
8211 Dobrnič

predsednik Uroš Primc

Zemljevid KS

Opis KS Knežja vas

V KS Knežja vas je 9 naselij v katerih živi 416 prebivalcev, na njenem območju se nahaja več znamenitosti, o življenju v rimskih časih pa pričajo grobovi v Gorenjem Kamenju. Na Kozjeku so ohranjene ruševine srednjeveškega gradu na katere se nanaša tudi povest Josipa Jurčiča Jurij Kozjak slovenski janičar, v Dolenjem Kamenju pa kal, ki so ga uporabljali graščaki s Kozjeka že pred 600 leti. V bližini, v Mali vasi, je rojstna hiša slovenskega misijonarja in jezikoslovca, Friderika Ireneja Barage o čemer priča tudi kamnita tabla na njenem pročelju. V hiši sta urejeni dve spominski sobi, en prostor je urejen s pohištvom iz takratnega časa, drugi pa z muzejsko postavitvijo predmetov in z označenimi postajami njegovega življenja v Kanadi in ZDA, kjer je pisal knjige za severnoameriške Indijance. Do Baragove domačije iz Trebnjega vodi Baragova pohodna pot. V bližini Male vasi, na Občinah je ohranjena Jurjeva domačija, muzej na prostem in spomenik lokalnega pomena, ki je gručastega tipa, sestavljajo pa jo pritlična kmečka hiša s črno kuhinjo, hišo, kamro, »štiblcem« in lesenim svinjakom, stranišče »na štr'bunk«, lesena kašča, skedenj, vodnjak, brajda in sadovnjak.

V obdobju 2006 – 2010 je bilo na tem območju urejeno športno igrišče, več javnih poti, v pripravi pa je tudi načrt za večnamenski dom v Selcah.

 

Gibanje števila prebivalstva v KS Knežja vas 

Naselja v KS Knežja vas Št. leta 1869 Št. leta 1900 Št. leta 1948 Št.  leta 2002 Št.leta 2010 Št. leta 2020
Dolenje Kamenje pri Dobrniču 31 43 27 14 16 14
Dolenje Selce 68 58 57 51 52 53
Gorenje Kamenje pri Dobrniču 68 66 63 46 47 48
Gorenje Selce 56 99 59 68 53 53
Knežja vas 92 86 109 73 70 80
Krušni vrh 35 34 39 25 29 27
Luža 87 97 115 58 65 68
Občine 61 59 71 19 33 35
Roženpelj 67 52 48 47 51 49
Skupaj: 565 594 588 401 416 427

Viri podatkov: Krajevni leksikon Slovenije, 1971 in Statistični urad RS, 2020 

V 19. stoletju je v Dolenjem Kamenju pri Dobrniču, Gorenjih Selcah in v Luži število prebivalcev naraslo, drugje upadlo, a vendar je leta 1900 v krajevni skupnosti Knežja vas živelo največ prebivalcev med vsemi izbranimi obdobji. V 1. polovici 20. stoletja pa je v večini naselij število prebivalcev raslo, proti koncu stoletja pričelo upadati, v Gorenjem in Dolenjem Kamenju pri Dobrniču, Dolenjih Selcah in Roženpelju pa je število prebivalcev ves čas postopoma upadalo, kar je posledica slabih pogojev za kmetijstvo in odseljevanja. V začetku 21. stoletja je bila v večini naselij prisotna stagnacija ali manjša rast števila prebivalstva, število prebivalcev pa je upadlo le v Gorenjih Selcah in Knežji vasi.

 

Kulturne korenine 

Friderik Irenej Baraga, misijonar in jezikoslovec, se je rodil 29. 6. 1797 v Mali vasi pri Dobrniču. Rodil se je v premožni družini, ki je tedaj živela v kmečkem dvorcu  v Mali vasi nedaleč od Trebnjega in v njem živel le nekaj let, nato pa se je družina preselila v trebanjski grad, ki je bil last Friderikovega očeta. V njem je Friderik preživel svojo mladost do odhoda na Dunaj, kjer je diplomiral iz prava, v Ljubljani doštudiral še teologijo in bil 21. 9. 1823 posvečen v duhovnika.  Po nekajletnem  opravljanju duhovniške službe in po sporu z delom duhovščine se je odločil za delo misijonarja v tujini, najprej  v Arbre Croche (Harbour Spring) ob Michiganskem jezeru, kjer je Indijance navajal na nov način življenja, jih učil brati in pisati, jih odvračal od alkohola ter jim omogočil, da so se izučili različnih obrti ter se kulturno in gospodarsko razvili. Leta 1852 je bil Friderik Baraga imenovan za škofa, za sedež svoje škofije pa si je izbral mestece Sault Sainte Marie. Baraga je še vedno obiskoval indijanska plemena, se naučil njihovega jezika in oznanjal vero v jeziku ljudstva  med katerim je živel. Za svoje vernike je napisal šest knjig, izmed katerih sta najpomembnejši molitvenik v čipvejskem jeziku (1836) in Katolik enamiad (1850), nekakšen povzetek  katoliškega nauka. Med bivanjem v La Pointu je napisal knjigo  Geschichte, Charakter, Sitten und Gebraüche der nordamerikanischen Indier, v kateri so Evropejci prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pocahontas, delo pa je  prva knjiga slovenskega avtorja, ki opisuje neko tuje ljudstvo.  Knjiga je bila kasneje prevedena v več jezikov, ob svojem obisku v Ljubljani pa je Baraga Kranjskemu deželnemu muzeju podaril prvo neevropsko etnološko zbirko. Sedež svoje škofije je leta 1866 preselil v Marquette, kjer je 19. 1. 1868 tudi sklenil svojo življenjsko pot. V spomin Frideriku Ireneju Baragi stoji pred cerkvijo  Marijinega vnebovzetja v Trebnjem njegov kip, do rojstne hiše v Mali vasi pa vodi Baragova pohodna pot. 

Antonija Hoffern pl., rojena Baraga, sestra in pomočnica misijonarja Friderika Ireneja Barage, se je rodila 4. 2. 1803 v Mali vasi. Po smrti staršev je bila vzgojena v hiši ljubljanskega jurista Jurija Dolinarja, pri 21 letih pa se je poročila s finančnim uradnikom. Po moževi smrti je splošno veljala za zaročenko Matije Čopa, po nenadni Čopovi smrti pa se je odločila, da gre kot gospodinja, kuharica, perica in učiteljica pomagat bratu v Ameriko. Ko se je brat vračal iz domovine v Ameriko, je odšla z njim in v Philadelphii ustanovila Ladies instittute s konviktom, v katerem je dekleta učila ročnih del, glasbe ter  angleškega, nemškega, francoskega, italijanskega in španskega jezika. Zaradi gmotnega neuspeha je kasneje inštitut razpustila in odšla v Rim, kjer je dolga leta vodila podoben zavod. Svojo življenjsko pot je sklenila 21. 5. 1871 v Ljubljani.

Dragotin Treo, pravnik in politik, se je rodil 9. 4. 1863 v Mali vasi, po končani novomeški gimnaziji pa se je odločil za študij prava na Dunajski univerzi. Najprej je bil koncipient (odvetniški pripravnik) pri novomeškem odvetniku dr. Rosini, nato pa službo odvetnika opravljal po različnih krajih. Za zasluge na sokolskem področju je prejel diplomo častnega meščana Postojne, si  pridobil zaupanje ljudi na Krasu in si s tem prislužil, da so ga še nekatere kraške občine izvolile za častnega občana. Po vzoru očeta, ki je bil deželni poslanec v Trebnjem na Kranjskem in tasta, se je tudi Dragotin potegoval za mesto v deželni zbor, v katerega je bil izvoljen leta 1902 in postal njegov dejaven član. Zaradi bolezni se je kasneje preselil v Ljubljano, kjer je 16. 7. 1935 tudi umrl.

 

Več o naseljih v KS Knežja vas 

Dolenje Kamenje pri Dobrniču je gručasto naselje v dolini pod Kozjekom (457 m), v njem pa je v letu 2010 živelo 16 prebivalcev. V vasi so sledovi kala, ki so ga že pred 600 leti uporabljali graščaki s Kozjeka, naselje pa  obdaja kamnit kraški svet poln vrtač in globeli z nekaj njivami na vzhodu vasi, kjer so Reber in Kamniti dol ter na jugu, kjer sta Križmanca in Senožeta. Vzpeti svet porašča gozd v Borštu in na Kozjeku.  

Dolenje Selce so gručasta vasica na kraški ravnini pod gozdnatim Kozjekom (457 m), v njih pa je v letu 2010 živelo 52 prebivalcev. V bližini vasi so njive in travniki: na jugu Krokarca, na severu Gobavce, Kravcarca in Ponikje, v Bukovju pa raste gozd. Sredi vasi je cerkev svetega Antona, ki hrani kvalitetno opremo iz 17. stoletja, njen prezbiterij je grebenasto obokan, na bližnjem Kozjeku pa so razvaline gradu, ki je za časa Valvasorja še stal, nanj pa se veže Jurčičeva povest Jurij Kozjak, Slovenski janičar. Med njegovimi lastniki so bili tudi grofje Saurer, ki so bili zaščitniki protestantov in so se v času reformacije polastili cerkve svetega Antona v Dolenjih Selcah. V času NOB je bil del vasi požgan.

Gorenje Kamenje pri Dobrniču je gručasto naselje na širokem slemenu pod Kozjekom (457 m), v njem pa je v letu 2010 živelo 47 prebivalcev. Obdaja ga skalnat kraški svet z globokimi vrtačami, kljub težkim pogojem za kmetijstvo pa so na jugu naselja obdelane njive Rupe in Kalnikje ter na jugovzhodu Cedile. V vasici je več starih skednjev in ostalih objektov, v bližini pa so bili odkriti tudi rimski grobovi.

Gorenje Selce so gručasto naselje v pobočju Kozjeka(457 m) nad dolino Dol, v njih pa je v letu 2010 živelo 53 prebivalcev. Na kraškem vrtačastem svetu so njive Mali Kozjek, Hrib in Pogolovec, na Kozjeku, Grabnah in Hribu pa raste gozd. V preteklosti je naselje imelo svojo lužo v kateri so ob suši napajali živino, v letu 1942 pa je bila vas bombardirana in požgana.

Knežja vas je gručasta vasica na griču ob cesti Trebnje – Dobrnič, ki se tu najvišje dvigne, v njej pa je v letu 2010 živelo 70 prebivalcev. Ime kraja spominja na posest Turjačanov, ki so na tem območju imeli obširne posesti in njive Vinšček, Dobrave, Dovc in Kalnikje, v preteklosti pa je bila tukaj tudi zbiralnica mleka. V vasi je bila šola ustanovljena že leta 1908, pouk pa se je izvajal od leta 1935, ko so za šolo preuredili zasebno poslopje. Leta 1760 je severni del vasice, enonadstropni gradič Mala vas zgradil Wolf Engelbert, Turjačan in lastnik bližnjega opuščenega gradu Kozjek. Okoli leta 1750 je gradič prešel v roke Bernarda Antona Jenčiča, njegova hči pa ga je kot doto prinesla Janezu Baragi, bivšemu grajskemu oskrbniku na Mirni. Tu se jima je rodil sin Friderik Baraga (1797 – 1868), slavni ameriški misijonar, ki je opisal indijanska plemena med katerimi je deloval ter sestavil slovnico in slovar očipvejskega jezika. Dvorec je zdaj le večje kmečko poslopje in last rodbine Lah.

V vasi stoji tudi cerkev svete Neže, ki se omenja že leta 1526, jedro prvotne srednjeveške stavbe pa je skrito v pravokotni podolžni ladji, ki so jo dvignili in razširili za dve stranski kapeli na južni in severni strani ter ji dodali ravno zaključen prezbiterij. Notranjščina je v celoti obokana, obe stranski kapeli, ki sta bili postavljeni hkrati, pa sta pokriti s kupolami. Glavni cerkveni oltar je iz začetka 18. stoletja, oltar svete Notburge v južni stranski kapeli iz leta 1697, severni stranski oltar svetega Izidorja iz druge polovice 18. stoletja, prižnica pa iz 17. stoletja. Po pripovedovanju domačinov pa je bilo nad vaško cesto tudi prazgodovinsko gradišče.

Krušni vrh je gručasto naselje na istoimenskem hribu (413 m) zahodno od Knežje vasi, v njem pa je leta 2010 živelo 29 prebivalcev. Naselje obdaja kraški, precej kamnit svet, kljub temu pa so na zahodnem delu naselja njive Na hribu, v Brenku in v Zglavnicah. Gozd se razprostira na severni in vzhodni strani proti Mali vasi in Korenitki, med NOB pa so del kraja porušili Italijani.

Luža je gručasto naselje na hribu s starejšimi hišami razporejenimi okoli nekdanje vaške luže, po starem izročilu nekdanje grajske lokve, kjer so v preteklosti napajali živino, v naselju pa je leta 2010 živelo 65 prebivalcev. Teren je kraški, a kljub temu rodoviten z nekaj njivskimi površinami: Hrib, Devce, Gmajnica, Zatopolje, na jugu pa prevladuje bukov gozd Gmajna. V preteklosti je prevladovala mesna živinoreja tik pred koncem druge svetovne vojne pa je bil del naselja požgan.

Občine so gručasto naselje vrh griča na robu Suhe krajine, v njih pa je leta 2010 živelo 33 prebivalcev. Ker so pogoji za kmetijstvo slabi so v preteklosti na njivah pridelovali pridelke le za domačo oskrbo, ukvarjali pa so se tudi z mesno živinorejo. Med zadnjo vojno so imeli tu postojanko belogardisti, požgani pa so bili le kozolci.

V vasi je ohranjena Jurjeva domačija, muzej na prostem in spomenik lokalnega pomena, v njej pa vlada duh preteklosti in prepletenost spominov z novimi odkritji. Je gručastega tipa, sestavljajo pa jo pritlična kmečka hiša s črno kuhinjo, hišo, kamro, »štiblcem« in lesenim svinjakom, stranišče »na štr'bunk«, lesena kašča, skedenj, vodnjak, brajda in sadovnjak.

Roženpelj je gručasto naselje na gričku, v njem pa  je leta 2010 živelo 51 prebivalcev. Obdaja ga vrtačast kraški svet z njivami Grahote, Kalnikje in Križmanca, travniki in pašniki ter obsežni listnati gozdovi Na gmajni, Osredku in Kozjeku s prevlado bukve. Na Rebrih je nekaj vaških vinogradov, v bližini pa tudi kraško brezno Pri jami.

 

Viri:
Krajevni leksikon Slovenije, 1971. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 574 str.
Rastoča knjiga Temeniške in Mirnske doline, 2010
Statistični urad Republike Slovenije, 2011

Avtorica: Alja Rabzelj

     

 

 

GALERIJA