Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Trebnjem se nahaja v središču Trebnjega, sedanja triladijska stavba pa je bila zgrajena na mestu starejše cerkve leta 1443, v stilu pozne gotike. Glavni oltar je delo rezbarja Janežiča s sliko Marijinega vnebovzetja, ki jo je naslikal Matevž Langus. Križev pot je prav tako delo Langusa, v prezbiteriju pa so Koželjeve freske. 

Cerkev Matere božje na Zaplazuje osrednje romarsko središče v škofiji Novo mesto, zaradi markantne lokacije na vrhu Zaplaškega hriba pa je priljubljeno zbirališče mnogih izletnikov. Secesijska zvonika, ki se mogočno dvigata v višave, jo značilno  ločita od ostalih cerkva v okolici, in sta njen najbolj prepoznavni del. Največ romarjev se na Dolenjskih »Brezjah« zbere na predvečer Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta, v bližini cerkve pa je tudi Marijin studenec, navadno imenovan »žegnani« studenec, kateremu mnogi pripisujejo zdravilno moč.

Cerkev svete Marjete se prvikrat omenja leta 1436, njena ladja in prezbiterij sta v osnovi še gotska, v 17. stoletju pa sta bila podvržena močni  barokizaciji. Cerkev je bila leta 1981 obnovljena, v njej pa so trije preprosti leseni oltarji iz 19. stoletja brez večje umetniške vrednosti.  

Cerkev se prvikrat omenja leta 1526, v letu 1971 pa je bila baročna cerkev z dvema oltarjem prenovljena. Glavni leseni oltar je iz začetka 18. stoletja in posvečen svetemu Jakobu, levi stranski oltar pa je posvečen sveti Heleni. V cerkvi je kar nekaj kipov iz 17. stoletja: v osrednji niši je kip svete Helene, v glavni niši kip svetega Jakoba starejšega, ob straneh sta kipa svetega Jakoba mlajšega in Filipa, v atiki je kip Marije z Jezusom, na ogredju pa še kipa dveh angelov.

Cerkev svetega Mihaela se prvikrat omenja leta 1526, leta 1856 je pogorela, še istega leta pa je bila obnovljena. Cerkev je stebriščna z enim oltarjem in s prezbiterijem iz začetka 17. stoletja. V osrednji niši je kip nadangela Mihaela, zavetnika, na vsaki strani ob niši pred pilastrom pa je po ena svetnica s krono brez atributov za razpoznanje. V atiki je Marijin kip, od obeh stranskih oltarjev pa sta ohranjeni le menzi. Na severni menzi je kip Matere Božje, na južni menzi pa so trije obnovljeni kipi svetega Primoža, svetega Felicijana in svetega Petra, vsi iz 17. stoletja. 

Prvotno je bila cerkvica grajska kapela bližnje graščine, zgrajena predvidoma v času gotike v 15. stoletju. Ker ni imela temeljev, so se stene pogrezale, v letu 1972 pa je bila po načrtih Franca Kvaternika in Vladimirja Brezarja popolnoma obnovljena. Cerkev je bila zidana po vzoru božjega groba v Jeruzalemu, k njej je bila prizidana tudi kapelica z božjim grobom, v zvoniku pa so trije zvonovi.   

Dobrnič, središče severnega dela Suhe krajine in največji kraj v Dobrniški kotlini se prvič omenja leta 1136, kot župnija pa leta 1296. Staro jedro naselja je zaokroženi trg s cerkvijo svetega Jurija. Prva cerkev je leta 1718 pogorela, sedanjo baročno cerkev pa so začeli graditi leta 1777 po načrtih iz krogov arhitekta Leopolda Hoferja, bogoslužnemu namenu pa je bila predana leta 1785. Glavni oltar iz 19. stoletja je posvečen farnemu zavetniku svetemu Juriju, stranska oltarja v plitvih kapelah pa svetemu Antonu Padovanskemu in Žalostni Materi božji. 

Kapelo je postavil dekan Jože Tomažič leta 1936, zidana pa je v obliki romanske rotunde s polkrižno apsido. Znotraj je visoka 4,5 m, zunaj pa 12,3 m, strop je lesen, tlak cementen. Notranjost in zunanjost cerkvice je bila obnovljena leta 1972, kapelo pa je blagoslovil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman zadnjo nedeljo v oktobru leta 1936.